Čustvena opora je lahko oblika samoprevare, ki povzroči, da se človek ne meni za realnost, in mu onemogoča, da bi logično razmišljal. Na primer, nekaterim ljudem je opora alkohol. Sprva se ob uživanju alkohola morda počutijo samozavestnejše in se jim zdi, da se lažje spoprijemajo z življenjskimi izzivi. Toda dolgoročno si tisti, ki se opirajo na alkohol, škodijo. Ali je mogoče isto reči za vero?

Nekateri vero enačijo z lahkovernostjo. Pravijo, da ljudje, ki se zatekajo k veri, nočejo razmišljati s svojo glavo oziroma ne dovolijo, da bi trdni dokazi vplivali na njihovo prepričanje. Takšni skeptiki namigujejo, da ljudje, ki imajo močno vero, ne upoštevajo realnosti.

Sveto pismo veliko govori o veri. Toda nikjer ne spodbuja, naj bomo lahkoverni oziroma naivni, niti ne odobrava miselne lenobe. Pravzaprav ljudi, ki verjamejo vsaki slišani besedi, označuje kot neizkušene, celo neumne. (Pregovori 14:15, 18) Prav zares, kako nespametno bi bilo, če bi neko zamisel sprejeli kot resnično, ne da bi prej preverili dejstva! To bi bilo tako, kot če bi skušali z zaprtimi očmi prečkati prometno cesto samo zato, ker nam je nekdo rekel, naj to naredimo.

Sveto pismo nas ne spodbuja k temu, naj kar slepo verjamemo vsemu, spodbuja pa nas, naj imamo odprte svoje figurativne oči, zato da ne bi bili prevarani. (Matej 16:6) Oči imamo odprte tako, da uporabljamo svoj »razum«. (Rimljanom 12:1) Sveto pismo nas uči, naj tehtamo dokaze in pridemo do razumnih sklepov, ki temeljijo na dejstvih. Razmislite o nekaterih primerih iz zapisov apostola Pavla.

Ko je Pavel pisal kristjanom v občini v Rimu, ni hotel, da bi verovali v Boga zgolj zato, ker jim je on to rekel. Spodbujal jih je, naj pretehtajo dokaze, da je Bog resničen. Glede Boga je napisal: »Njegove nevidne lastnosti, tudi njegova večna moč in božanskost, so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil, tako da se [tisti, ki ne priznavajo Božje oblasti] ne morejo opravičiti.« (Rimljanom 1:20) Podobno logiko je uporabil, ko je pisal pismo Hebrejcem. »Seveda vsako hišo kdo zgradi,« je rekel, »tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Kristjane, ki so živeli v mestu Tesalonika, je spodbujal, naj bodo izbirčni, kaj verjamejo. Hotel je, da se prepričajo »glede vsega«. (1. Tesaloničanom 5:21)

Vera, ki ne temelji na trdnih dokazih, lahko postane zgolj opora, ki človeka zavaja in mu škoduje. Pavel je glede nekaterih vernih ljudi takratnega časa napisal: »Pričujem namreč zanje, da so goreči za Boga, toda ne po točnem spoznanju.« (Rimljanom 10:2) Kako pomembno je potemtakem, da ravnamo po nasvetu, ki ga je Pavel dal članom občine v Rimu! Rekel jim je: »Preobrazite [se] s prenavljanjem svojega uma, da bi ugotovili, kaj je Božja volja – kaj je dobro, sprejemljivo in popolno.« (Rimljanom 12:2) Vera, ki temelji na točnem spoznanju o Bogu, ni zgolj čustvena opora, temveč »veliki ščit«, ki nas varuje pred čustvenimi in duhovnimi nevarnostmi. (Efežanom 6:16)