Jezus je v govoru na gori svojim sledilcem rekel: »Vi ste sol zemlje. Če pa sol postane neslana, kako se ji bo slanost povrnila? Za nič drugega ni več uporabna, kakor za to, da se vrže ven in da jo ljudje poteptajo.« (Matej 5:13) Sol je konzervans. Zato je Jezus v svoji ponazoritvi najbrž hotel povedati, da njegovi učenci lahko druge varujejo pred duhovnim in moralnim propadom in bi to tudi morali početi.

Toda glede Jezusovih besed, da sol izgubi svojo slanost, v The International Standard Bible Encyclopedii piše: »Sol iz Mrtvega morja je na splošno vsebovala tudi druge minerale; če se je ta sol raztopila, je ostala le mešanica snovi brez okusa.« Potemtakem je razumljivo, da je Jezus za to mešanico rekel: »Za nič drugega ni več uporabna, kakor za to, da se vrže ven.« V prej navedeni enciklopediji še piše: »Čeprav je bila sol iz Mrtvega morja zaradi primesi slabše kakovosti od večine drugih morskih soli, pa je bila za Palestince zaradi svoje dostopnosti (enostavno jo je bilo nabrati na obali) glavni vir soli.«

Jezus je povedal priliko o ženski, ki je izgubila eno od svojih desetih drahem. Da bi jo našla, je vzela svetilko in skrbno pometla hišo. (Luka 15:8–10) V Jezusovem času je bila ena drahma vredna skoraj toliko kot celodnevni zaslužek, zato ni šlo za majhno denarno vrednost, če jo je kdo izgubil, kot je to ponazoril Jezus. Toda okoliščine, ki jih je opisal, so bile stvarne še iz drugih razlogov.

Nekatera strokovna dela nakazujejo, da so ženske kovance pogosto uporabljale kot okraske. Jezus je tako morda meril na kovanec, ki je bil del cenjene dediščine ali dote. Naj je bilo tako ali drugače, če je ženska izgubila enega od svojih desetih kovancev, je bilo razumljivo, da si ga je nadvse prizadevala najti.

Poleg tega so bile v Jezusovih dneh hiše preprostih ljudi narejene tako, da je vanje prišlo čim manj svetlobe in toplote. Imele so malo oken, če sploh kakšno. Tla so bila ponavadi prekrita s slamo ali suhimi stebli različnih rastlin. Če je na tla padel kovanec, ga je bilo težko najti. Neki komentator pravi: »Ko se je torej v takšnem prostoru izgubilo kaj sorazmerno majhnega, denimo kovanec, je bilo povsem običajno, da so si ljudje pomagali s svetilko in so pometli tla, da bi našli izgubljen predmet.«