ABEL je upiral pogled v svojo čredo ovc, ki se je mirno pasla na pobočju. Trenutek kasneje se je morda zastrmel v daljavo daleč zadaj za ovcami, kjer je lahko zaznal medel sij. Vedel je, da se prav tam nenehno vrti meč s plamenečim rezilom in tako zapira vhod v edenski vrt. V njem sta nekoč živela njegova starša, zdaj pa ne njima ne njunim otrokom ni dovoljen vstop vanj. Sedaj si v mislih naslikajte naslednji prizor: Abelu v poznem popoldnevu lahen vetrič mrši lase, on pa medtem upira pogled proti nebu in premišljuje o svojem Stvarniku. Ali bo prepad med človekom in Bogom sploh kdaj izginil? Abel si ni ničesar želel bolj od tega.

Abel vam še danes govori. Ali ga slišite? Morda boste rekli, da je kaj takšnega nemogoče. Navsezadnje je ta drugi Adamov sin umrl že pred davnimi časi. Njegovih posmrtnih ostankov že dolgo ni več; pred skoraj šest tisočletji so se spremenili v prah. Sveto pismo glede mrtvih uči: »Mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« (Pridigar 9:5, 10) Poleg tega Abel ni izgovoril niti ene same besede, ki bi bila zapisana v Svetem pismu. Kako bi nam torej lahko danes govoril?

Bog je navdihnil apostola Pavla, da je napisal naslednje: »Čeprav je Abel umrl, po njej še vedno govori.« (Hebrejcem 11:4) Po čem pa Abel še vedno govori? Po veri. Abel je bil prvi človek, ki si je pridobil to izjemno kvaliteto. Vera, ki jo je kazal, je bila tako opazna, da imamo lahko njegov zgled še danes živo pred očmi in ga tudi lahko posnemamo. Če smo se pripravljeni iz njegove vere kaj naučiti in jo posnemati, potem lahko zares rečemo, da so Abelove besede za nas zelo stvarne in imajo velik vpliv.

Toda kaj se sploh lahko naučimo od Abela in njegove vere, ko pa je o njem v Bibliji tako malo zapisanega? Pa si poglejmo.

Abel se je rodil takrat, ko se je komaj dobro začela pisati človeška zgodovina. Ko je Jezus kasneje govoril o Abelu, je zanj dejal, da je živel ob »ustanovitvi sveta«. (Luka 11:50, 51) Jezus je z besedo »svet« očitno meril na ljudi, ki so lahko upali na to, da bodo osvobojeni greha. Čeprav je bil Abel četrti človek po vrsti, je bil očitno prvi, za katerega je Bog menil, da ga je mogoče odkupiti. * Jasno je, da Abel ni odraščal v najbolj zdravem okolju.

Čeprav se je svet šele komajda dobro »rodil«, je človeško družino že prekrivala koprena žalosti. Abelova starša, Adam in Eva, sta bila najbrž lepa človeka in sta kar prekipevala od energije. Vendar sta v življenju globoko zabredla in tega sta se tudi zavedala. Nekoč sta bila popolna in obetalo se jima je večno življenje. Nato pa sta se uprla Bogu Jehovu in bila izgnana iz svojega rajskega doma v edenskem vrtu. Ker sta dala prednost lastnim željam pred vsem drugim – celo pred potrebami svojih potomcev – sta izgubila popolnost in možnost večnega življenja. (1. Mojzesova 2:15–3:24)

 Adamu in Evi zatem, ko sta bila obsojena na življenje zunaj raja, ni bilo več enostavno skrbeti za preživetje. Ko se jima je rodil prvi otrok, sta ga poimenovala Kajn, kar pomeni »dobljen, pridobljen, narejen«. Eva je takrat dejala: »Dobila sem sina z Jehovovo pomočjo.« S svojimi besedami je morda merila na obljubo, ki jo je Jehova izrekel v edenskem vrtu. V njej je napovedal, da bo neka ženska imela potomca oziroma »seme« in da bo to nekoč v prihodnosti uničilo hudobnega, ki je Adama in Evo zapeljal na stranpot. (1. Mojzesova 3:15; 4:1) Ali si je Eva domišljala, da je ona ženska iz prerokbe in da je Kajn obljubljeno »seme«?

Če je tako razmišljala, se je hudo motila. Še več, če sta z Adamom Kajnu med odraščanjem vcepljala takšne zamisli, s tem njegovemu nepopolnemu človeškemu ponosu prav gotovo nista nič koristila. Čez čas je Eva rodila svojega drugega sina, vendar o njem očitno ni izrekla nobenih takšnih visokoletečih izjav. Z Adamom sta ga poimenovala Abel, kar verjetno pomeni »izdih« ali »ničevost«. (1. Mojzesova 4:2) Ali izbira tega imena kaže na to, da sta imela glede njega manjša pričakovanja oziroma sta nanj stavila manjše upe kakor na Kajna? O tem lahko le ugibamo.

Kakor koli že, današnji starši se lahko od prvih staršev veliko naučite. Ali boste s svojimi besedami in dejanji v vaših otrocih podžigali prevzetnost, častihlepnost in sebične težnje? Ali pa jih boste učili, naj imajo radi Boga Jehova in si prizadevajo z njim stkati prijateljstvo? Žal prva starša nista izpolnila svoje dolžnosti. Vseeno pa je za njuno potomstvo obstajalo upanje.

Adam je oba sinova med njunim odraščanjem najbrž učil, kako preživljati družino. Kajn se je oprijel kmetovanja, Abel pa vzreje ovc.

Vendar je Abelu uspelo še nekaj precej pomembnejšega. Skozi leta si je pridobil vero, to čudovito kvaliteto, o kateri je kasneje pisal Pavel. Samo pomislite. Abel ni imel ob sebi nobenega človeka, po katerem bi se lahko glede tega zgledoval. Kako si je potem lahko pridobil vero v Boga Jehova? Poglejmo si, na katerih treh trdnih temeljih je njegova vera najverjetneje slonela.

Jehovovo stvarstvo.

Jehova je resda izrekel prekletstvo nad zemljo, zaradi česar je na njej raslo veliko trnja in osata, ki sta oteževala poljedelstvo. Vseeno pa je zemlja rojevala obilo hrane, ki je Abelovo družino vzdrževala pri življenju. Poleg tega Jehova ni preklel nobene živali, niti gora, jezer, rek in morij, niti neba, oblakov, sonca, lune in zvezd. Kamor koli je Abel pogledal, je videl dokaz brezmejne ljubezni, modrosti in dobrote Boga Jehova, tistega, ki je vse ustvaril. (Rimljanom 1:20) Ko je s cenjenjem poglobljeno premišljeval o teh rečeh, se mu je krepila vera.

Abel si je prav gotovo jemal čas za to, da je premišljeval o duhovnih stvareh. V mislih si ga skušajte predstavljati, kako skrbi za svojo čredo. Sestavni del življenja vsakega pastirja je bila hoja.  Svojo čredo je vodil čez hribe in doline, z njo prečkal reke in pri tem vsepovsod iskal čim bolj zeleno travo, kotanje z najboljšo vodo in čim bolj prikladna zavetja, kjer bi se ta nežna bitja lahko odpočila. Od vseh Božjih stvarjenj so ovce videti najbolj nemočne, kakor da bi bile ustvarjene prav nalašč za to, da jih človek vodi in ščiti. Ali je tudi Abel pri sebi opazil potrebo po tem, da ga vodi in ščiti ter zanj skrbi Nekdo, ki je daleč modrejši in močnejši od katerega koli človeka? Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je o tem velikokrat molil k Bogu in da se je njegova vera zaradi tega vse bolj krepila.

Jehovove obljube.

Adam in Eva sta svojima sinovoma prav gotovo pripovedovala o dogodkih v edenskem vrtu, zaradi katerih sta bila iz njega izgnana. Tako je imel Abel veliko snovi za poglobljeno premišljevanje.

Jehova je rekel, da bo zemlja prekleta. Abel je lahko videl trnje in osat, s čimer se je ta napoved izpolnila. Jehova je tudi napovedal, da bo Eva med nosečnostjo in rojevanjem trpela bolečine. Ko je rojevala otroke, je Abel nedvomno opazil, da so se uresničile tudi te besede. Jehova je predvidel, da bo Eva imela neuravnovešeno potrebo po moževi ljubezni in pozornosti in da ji bo Adam gospodoval. Abel je to žalostno resnico lahko videl na lastne oči. Spoznal je, da se Jehovova beseda vedno izkaže za povsem zanesljivo. Tako je imel trdne razloge za to, da je verjel Božji obljubi o »semenu«, ki naj bi nekega dne popravilo škodo, nastalo v Edenu. (1. Mojzesova 3:15–19)

Jehovovi služabniki.

Abel ni med takrat živečimi ljudmi našel nikogar, ki bi mu bil lahko za zgled, vendar pa ljudje v tistem času niso bili edina inteligentna bitja na zemlji. Potem ko sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, je Jehova poskrbel, da ne onadva ne njuni potomci niso imeli vstopa vanj. Jehova je vhod zastražil tako, da je predenj postavil kerube, angele na visokem položaju, in meč s plamenečim rezilom, ki se je nenehno vrtel. (1. Mojzesova 3:24)

Predpostavljajmo, da je Abel videl te kerube že kot deček. V svoji materializirani podobi so nedvomno izžarevali izredno moč. In »meč« – ki je nenehno gorel in se nenehno vrtel – je prav tako vzbujal strahospoštovanje. Ali je Abel med odraščanjem lahko kdaj opazil, da bi kerubom postalo dolgčas in bi zapustili svoje dodeljeno mesto? Nikakor ne. Ta inteligentna, mogočna stvarjenja so dan in noč, leto za letom, desetletje za desetletjem stala na enem in istem mestu. Abel se je tako naučil, da ima Bog Jehova pravične in stanovitne služabnike. Opazil je lahko tudi, da so kerubi zvestovdani in poslušni Jehovu, česar ni mogel opaziti pri svoji lastni družini. Ta dobri zgled angelov mu je brez dvoma okrepil vero.

Ko je Abel premišljeval o vsem, kar je Jehova odkril o sebi po stvarstvu, obljubah in zgledu svojih služabnikov, je njegova vera postajala še trdnejša. Njegov zgled nam zares nekaj sporoča, kajne? Na vse nas, še posebej pa na mlade, deluje pomirjevalno, ko vidimo, da si lahko pridobimo pristno vero v Boga Jehova ne glede na to, kaj počnejo drugi družinski člani. Čudesa stvarstva, ki nas obkrožajo, Sveto pismo, ki nam je na voljo v celoti, in številni zgledi ljudi z močno vero so več kot zadostna pomoč za to, da si lahko tudi sami zgradimo vero.

Ko je Abelu vera v Jehova rasla, jo je želel izraziti z dejanji. Toda kaj bi navaden človek sploh lahko dal Stvarniku vsega vesolja? Bog od človeka prav gotovo ni potreboval nobenih daril ali pomoči. Sčasoma je Abel dojel globokoumno resnico: Če bi Jehovu s pravimi nagibi daroval najboljše od tega, kar ima, bi bil njegov ljubeči nebeški Oče zadovoljen.

Zato je Abel začel pripravljati vse potrebno, da bi daroval nekaj živali iz svoje črede. Izbral je najlepše ovce, same prvorojence, in žrtvoval dele živali, ki so bili po njegovem mnenju najboljši. Medtem si je tudi Kajn skušal pridobiti Božji blagoslov in naklonjenost, zato je pripravil daritev svojega pridelka. Vendar njegovi nagibi niso bili takšni kakor Abelovi. Razlika je postala očitna med njunim darovanjem.

 Oba Adamova sinova sta za svojo daritev verjetno uporabila oltar in ogenj, morda kje blizu kerubov, ki so bili takrat edini Jehovovi predstavniki na zemlji. In Jehova se je odzval! V Svetem pismu beremo: »Jehova se je z naklonjenostjo ozrl na Abela in njegovo daritev.« (1. Mojzesova 4:4) Tega, kako mu je Bog pokazal svojo naklonjenost, nam pripoved ne pove. Toda zakaj mu jo je izkazal?

Ali zaradi daritve same? Abel je daroval živo bitje in pri tem prelil njegovo dragoceno kri. Ali je uvidel, da bo Jehovu takšna žrtev veliko pomenila? Več stoletij kasneje je Bog s tem, da je zapovedal žrtvovanje brezmadežnega jagnjeta, ponazoril žrtev svojega popolnega Sina, »Božjega Jagnjeta«, čigar nedolžna kri naj bi bila prelita. (Janez 1:29; 2. Mojzesova 12:5–7) Vendar Abel večino tega gotovo ni vedel niti razumel.

Nekaj pa vemo zagotovo: Abel je daroval najboljše od tega, kar je imel. Jehova se ni nanj ozrl z naklonjenostjo le zaradi žrtve, temveč tudi zaradi njega samega. Abela je namreč k darovanju spodbudila ljubezen do Jehova in pristna vera vanj.

Povsem drugače pa je bilo s Kajnom. Jehova »se na Kajna in njegovo daritev ni ozrl z naklonjenostjo«. (1. Mojzesova 4:5) To pa ne zato, ker bi bila Kajnova daritev sama po sebi slaba; Božja postava je namreč kasneje dovoljevala darovanje zemeljskih pridelkov. (3. Mojzesova 6:14, 15) Problem je bil drugje. Sveto pismo za Kajna pravi, da »so bila njegova dela hudobna«. (1. Janezovo 3:12) Kajn je, tako kakor mnogi ljudje vse do danes, očitno menil, da je dovolj že to, da navzven kaže svojo vdanost Bogu. Da nima prave vere v Jehova in da ga v resnici nima rad, je hitro postalo jasno iz njegovega nadaljnjega ravnanja.

Ali se je Kajn, ko je videl, da si ni pridobil Jehovove naklonjenosti, skušal kaj naučiti od Abela? Ne. V njem je kar vrelo od sovraštva do brata. Jehova je videl, kaj se dogaja v Kajnovem srcu in mu je potrpežljivo prigovarjal. Posvaril ga je, da njegovo početje vodi v resen greh. Dal mu je upanje, da bo »povišan«, če bo le spremenil svoje ravnanje. (1. Mojzesova 4:6, 7)

Kajn se za Božja svarila ni zmenil. Namesto tega je povabil svojega nič hudega slutečega mlajšega brata, naj gre z njim na polje. Tam ga je napadel in umoril. (1. Mojzesova 4:8) Tako je Abel v nekem smislu postal prva žrtev verskega preganjanja, prvi mučenec. Umrl je, a njegova zgodba še zdaleč ni bila končana.

Abelova kri je simbolično rečeno vpila k Bogu Jehovu po maščevanju oziroma pravici. In Bog je res zadostil pravici ter hudobnega Kajna kaznoval za njegov zločin. (1. Mojzesova 4:9–12) Še pomembnejše pa je, da nam pripoved o Abelovi veri govori še danes. Njegova življenjska doba – morda je živel le kakšno stoletje – je bila za ljudi takratnih dni precej kratka, vendar je Abel svoja leta modro uporabil. Umrl je, vedoč, da ga ima njegov nebeški Oče Jehova rad in da mu je pri srcu. (Hebrejcem 11:4) Potemtakem smo lahko povsem prepričani, da je varno shranjen v Jehovovem brezmejnem spominu in da čaka na to, da bo vstal od mrtvih v raju na zemlji. (Janez 5:28, 29) Ali ga boste srečali tam? Seveda, če ste ga le odločeni poslušati, ko vam govori, in posnemati njegovo izredno vero.