Rodil sem se v mirnem mestu Moundsville, ki leži ob reki Ohio, v severnem delu ameriške zvezne države Zahodna Virginija. Sem drugi od štirih otrok, od katerih smo trije fantje, zato je bilo pri nas doma le redkokdaj dolgčas. Moja starša sta bila delavna, poštena človeka in sta imela rada druge ljudi. V finančnem pogledu nismo nikoli imeli veliko, a smo vseeno imeli vse, kar smo potrebovali. Ker sta starša Jehovovi priči, sta se po svojih najboljših močeh trudila nam otrokom že v otroštvu privzgojiti biblijska načela.

Ko pa sem prišel v najstniška leta, se je moje srce začelo odvračati od tega, kar sem se naučil. Spraševal sem se, ali je življenje, ki ga vodijo biblijska načela, sploh lahko smiselno in zadovoljujoče. Menil sem, da je absolutna svoboda edina pot do resnične sreče. Nedolgo zatem sem nehal obiskovati krščanske shode. Pri tem uporniškem ravnanju sta se mi pridružila starejši brat in sestra. Starša sta storila vse, kar sta lahko, da bi nam pomagala, vendar se nismo zmenili za njuno pomoč.

Takrat se nisem niti malo zavedal, da me bo tako imenovana svoboda, po kateri sem hrepenel, pahnila v spone zasvojenosti. Nekega dne, ko sem šel domov iz šole, mi je prijatelj ponudil cigareto. Sprejel sem jo. Od tega dne naprej sem popustil še mnogim drugim uničujočim razvadam. Čez čas sem začel zlorabljati droge in alkohol ter živeti nemoralno. V naslednjih nekaj letih sem eksperimentiral z vse tršimi in tršimi drogami in postal suženj mnogih od njih. Ker sem se vse bolj pogrezal v odvisnost, sem zato, da bi ohranil svoj življenjski slog, začel prodajati droge.

Bolj ko sem skušal ignorirati svojo vest, bolj pogosto me je opominjala na to, da je moj način življenja napačen. Toda menil sem, da je škoda že storjena in da ni več poti nazaj. Čeprav sem bil na zabavah in koncertih obkrožen z ljudmi, sem se velikokrat počutil osamljenega in potrtega. Včasih sem premišljeval o tem, kako dostojna in dobra človeka  sta moja starša, in se spraševal, kako to, da sem zabredel tako daleč.

Čeprav sem sam obupal nad sabo, pa drugi niso. Leta 2000 sta me starša povabila na območno zborovanje Jehovovih prič. Le nerad sem šel. Na moje presenečenje sta se odločila priti tudi brat in sestra, ki sta prav tako zašla na kriva pota.

Na zborovanju me je prešinilo, da sem bil na tem mestu že kakšno leto prej, ker je bil tam rokovski koncert. Razlika, ki sem jo opazil, se me je močno dotaknila. Med koncertom je bil prostor nastlan s smetmi in nasičen s cigaretnim dimom. Večina obiskovalcev je bila neprijazna in vsebina pesmi je bila moreča. Na zborovanju pa so me obkrožali zares srečni ljudje, ki so me prisrčno pozdravili, pa čeprav jih nisem videl že leta. Prostor je bil čist in program je vlival upanje. Ko sem videl, kako pozitivno na ljudi vpliva svetopisemska resnica, sem se začel spraševati, zakaj sem jo sploh zavračal! (Izaija 48:17, 18)

Takoj po zborovanju sem se odločil, da se vrnem v krščansko občino. Enako sta se odločila tudi brat in sestra, na katera je to, kar sta doživela na zborovanju, prav tako naredilo vtis. Vsi trije smo začeli preučevati Sveto pismo.

Še posebej so se me dotaknile svetopisemske besede iz Jakoba 4:8, kjer piše: »Približajte se Bogu, in se vam bo približal.« Spoznal sem, da bom moral očistiti svoje življenje, če se bom želel približati Bogu. Med drugim sem moral nehati kaditi ter zlorabljati droge in alkohol. (2. Korinčanom 7:1)

Pustil sem svoje stare prijatelje in si poiskal nove med Jehovovimi častilci. Še posebej v pomoč mi je bil krščanski starešina, ki je z mano preučeval Biblijo. Pogosto me je poklical po telefonu in se ustavil pri meni, da bi videl, kako mi gre. Vse do danes je eden od mojih najboljših prijateljev.

Spomladi leta 2001 sem svojo posvetitev Bogu simboliziral s krstom v vodi in enako sta storila tudi moj brat in sestra. Lahko si samo predstavljate, kako veseli so bili starši in mlajši brat, ko je bila naša družina končno spet združena v čaščenju Jehova.

V preteklosti sem mislil, da so biblijska načela preveč omejevalna, toda zdaj gledam nanje kot na neprecenljivo zaščito. Biblija mi je pomagala, da sem nehal zlorabljati in prodajati droge ter da sem postal koristen član družbe.

V čast mi je biti del svetovne bratovščine Jehovovih častilcev. Ti ljudje imajo v resnici radi drug drugega in enotno častijo Boga. (Janez 13:34, 35) Del te bratovščine je tudi nekdo, ki je zame nekaj posebnega – moja žena Adrianne, ki jo globoko ljubim in cenim. To, da lahko skupaj služiva našemu Stvarniku, nama prinaša veliko veselja.

Zdaj nič več ne živim sebično, temveč večino svojega časa pomagam drugim spoznati, kako lahko tudi njim koristi Božja Beseda. To delo mi prinaša srečo, ki je nisem našel nikjer drugje. Trdno sem prepričan, da mi je Biblija spremenila življenje. Končno sem zares svoboden.