JEZUSOVO vstajenje ni osamljen dogodek iz davnine, ki bi imel za nas danes bore malo pomena. Da je zelo pomemben, je poudaril apostol Pavel, ko je napisal: »Kristus je bil obujen od mrtvih, prvina tistih, ki so zaspali v smrt. Ker je namreč smrt prišla po človeku, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:20–22)

Jezus je bil obujen 16. nisana 33 n. št. Judje so vsako leto na ta dan v jeruzalemski tempelj pred Boga Jehova prinesli prvine prve žetve žita. Pavel je s tem, da je Jezusa imenoval prvina, hotel reči, da bodo od mrtvih vstali še drugi posamezniki.

Pavlove nadaljnje besede pojasnjujejo, kaj Jezusovo vstajenje omogoča ljudem. »Ker je namreč smrt prišla po človeku,« je rekel, »je po človeku tudi vstajenje mrtvih.« Vsi umiramo, ker smo od Adama podedovali greh in nepopolnost. Vendar je Jezus s tem, da je svoje popolno človeško življenje daroval kot odkupnino, ljudem omogočil, da bodo obujeni od mrtvih ter tako rešeni sužnjevanja grehu in smrti. Pavel je vse skupaj lepo povzel z besedami, zapisanimi v Rimljanom 6:23: »Plačilo za greh je [...] smrt, toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Jezus sam je pojasnil, kaj pomenita za nas njegova smrt in vstajenje. Zase je rekel: »[Sin človekov] mora biti dvignjen [...], da bo lahko vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:14–16)

Samo zamislite si – neskončno življenje brez bolečine, trpljenja in žalosti! (Razodetje 21:3, 4) Kakšen čudovit obet! Neki učenjak je glede tega takole dejal: »Medtem ko nas pokopališča spominjajo na to, da je življenja enkrat konec, nam vstajenje zagotavlja, da bo tudi smrti enkrat konec.« Zares, Jezusovo vstajenje za nas pomeni življenje!