»Trojica je ena. Ne priznavamo (izpovedujemo) tri bogove, ampak enega samega Boga v treh osebah: ‚enobistveno Trojico‘. Božje osebe si ne delijo enega samega božanstva, marveč je vsaka izmed njih Bog v vsej celoti: ‚Če pa rečemo, da je Oče isto kakor Sin, Sin isto kakor Oče, Oče in Sin isto kakor Sveti Duh, to se pravi: po naravi en Bog.‘« (Katekizem katoliške Cerkve)

Božji Sin Jezus ni nikoli trdil, da je enak Očetu oziroma enega bistva z njim. Prav nasprotno, dejal je: »Odhajam k Očetu, ker je Oče večji od mene.« (Janez 14:28) Enemu svojih učencev je tudi rekel: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« (Janez 20:17)

Sveti duh ni oseba. Prvi kristjani »so se napolnili s svetim duhom«, poleg tega je Jehova rekel, da bo »na vsakršne ljudi izlil svojega duha«. (Apostolska dela 2:1–4, 17) Sveti duh ni del Trojice, temveč je Božja dejavna sila.

»Trojice [. . .] ne moremo spoznati brez razodetja, pa tudi z razodetjem je ne moremo povsem doumeti,« pojasnjujeta katoliška učenjaka Karl Rahner in Herbert Vorgrimler. Ali bi lahko ljubili koga, ki ga ne bi mogli spoznati oziroma razumeti? Nauk o Trojici nas potemtakem ovira pri tem, da bi Boga lahko spoznali in vzljubili.

Za Marca, ki smo ga omenili v prvem članku, je Trojica bila ovira. »Mislil sem si, da Bog skriva pred mano, kdo v resnici je,« je rekel, »in zaradi tega se mi je zdel samo še bolj oddaljen, skrivnosten in nedostopen.« Vendar »Bog ni Bog zmešnjave«. (1. Korinčanom 14:33, Slovenski standardni prevod) Ne skriva tega, kdo je. Želi, da bi ga spoznali. Jezus je dejal: »Mi [. . .] častimo, kar poznamo.« (Janez 4:22)

»Ko sem spoznal, da Bog ni del Trojice,« pravi Marco, »sem končno lahko spletel tesen odnos z njim.« Če gledamo na Jehova kot na osebo zase, ki ni del Trojice, in nanj ne gledamo kot na skrivnostnega neznanca, ga lažje vzljubimo. V Svetem pismu piše: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen.« (1. Janezovo 4:8)