DEBORA se je ozrla po vojakih, ki so se zbrali na gori Tabor. Bila je ganjena. V jutranjem svitu je opazovala njihov pogum in vero njihovega voditelja Baraka. Čeprav jih je bilo 10.000, je njihovo vero in pogum tistega dne čakal velik preizkus. Spopadli naj bi se s krutim sovražnikom, toda bili so v manjšini in slabo oboroženi. Kljub temu so prišli na goro, in sicer predvsem zato, ker jih je ta ženska ohrabrila.

Zamislite si Deboro. Stoji ob Baraku in obleka ji šelesti v lahnem vetriču. Pred njima se odpira prostran razgled. Gora Tabor je podobna velikemu stožcu s topo konico. S ploskega vrha te gore se lepo vidi Ezdrelonska nižina, ki leži kakih 400 metrov nižje in se razprostira proti jugozahodu. Potok Kišon se vije po ravnih travnikih mimo gore Karmel v Veliko morje. Morda je bila njegova struga tega jutra suha, toda nekaj se je lesketalo v tej prostrani nižini, in to ni bila voda. Približevala se je Siserova vojska in njeno železje se je zlovešče bleščalo. Ta lesk je prihajal od kakih 900 vozov. Verjetno so bili opremljeni z železnimi srpastimi rezili, ki so molela iz osi na kolesih. Ti vozovi so bili ponos Siserovih sil. Sisera je bil odločen, da pokosi slabo oborožene Izraelce, kot bi ob žetvi pokosil ječmenova stebla!

Debora je vedela, da Barak in njegovi možje čakajo na kako njeno besedo ali znak. Ali je bila edina ženska med njimi? Kako se je počutila? Bila je v težkih okoliščinah in nosila je zelo veliko odgovornost! Ali se je spraševala, kaj dela tam? Očitno se ni! Njen Bog Jehova ji je naročil, naj začne to vojno. Razodel pa je tudi to, da bo vojno končal po ženski. (Sodniki 4:9) Kaj se lahko naučimo iz vere, ki so jo imeli Debora in ti pogumni vojaki?

Ko Sveto pismo prvič omenja Deboro, jo imenuje »prerokinja«. Zaradi takega naziva je Debora v svetopisemskem poročilu sicer nekaj posebnega, vendar ni edina ženska, ki je bila imenovana prerokinja. * Imela pa je še eno odgovornost. Videti je, da je tudi reševala spore, tako da je ljudem, ki so prišli k njej s svojo težavo, posredovala Jehovov odgovor. (Sodniki 4:4, 5)

Debora je živela v efraimskem gorovju, in sicer med mestoma Betel in Rama. Tam je sedela pod palmo in pomagala ljudstvu, tako kot ji je naročil Jehova. Njena naloga je bila prav gotovo zahtevna, toda Debora ni dovolila, da bi jo prestrašila. Ljudstvo je obupno potrebovalo njeno pomoč. Ko je kasneje sodelovala pri pesnitvi navdihnjene pesmi, je glede svojega nezvestega ljudstva omenila: »Izbrali so si nove bogove. In tedaj je na vrata prišla vojna.« (Sodniki 5:8) Ker so Izraelci zapustili Jehova, da bi služili drugim bogovom, jih je Jehova prepustil njihovim sovražnikom. Gospodoval jim je kanaanski kralj Jabin, in to po roki mogočnega vojskovodja Sisera.

Sisera! Že samo ime je v Izraelu vzbujalo velik strah in paniko. Kanaanska religija in kultura sta bili brutalni, zanju sta bili značilni žrtvovanje  otrok in tempeljska prostitucija. Kako je bilo Izraelcem, ko je njihovi deželi gospodoval kanaanski vojskovodja s svojo vojsko? Deborina pesem odkriva, da po deželi skoraj ni bilo mogoče potovati in da v vaseh ni bilo več prebivalcev. (Sodniki 5:6, 7) Lahko si zamislimo, kako so se ljudje skrivali v gozdovih in hribih, saj jih je bilo strah kmetovati ali živeti v neobzidanih vaseh. Bali so se tudi potovati po odprtih cestah, ker jih je bilo strah, da bi jih napadli, jim vzeli otroke in posilili njihove žene. *

Velik strah je v deželi vladal 20 let, vse dokler ni Jehova videl dokaz, da se je njegovo trmasto ljudstvo pripravljeno spremeniti oziroma, kot beremo v navdihnjenem zapisu Deborine in Barakove pesmi: »Dokler nisem vstala jaz, Debora, dokler nisem vstala kot mati v Izraelu.« Ne vemo sicer, ali je bila Debora, ki je bila Lapidotova žena, mati v dobesednem smislu. Ta izraz je bil mišljen figurativno. Jehova je določil Deboro, da narod zaščiti tako, kot bi ga lastna mati. Pooblastil jo je, naj pokliče vernega in krepkega moža, sodnika Baraka, in mu naroči, naj vstane zoper Sisera. (Sodniki 4:3, 6, 7; 5:7)

»Pojdi [. . .] in razkropite se po gori Tábor,« mu je Jehova ukazal po Debori. Barak je moral zbrati 10.000 mož izmed dveh Izraelovih rodov. Debora mu je sporočila Božjo obljubo, da bodo porazili mogočnega Sisera in njegovih 900 vozov! Ta obljuba je Baraka gotovo osupnila. Izrael ni imel vojske in praktično nobenega orožja. Kljub temu se je Barak strinjal, da bo šel v boj, toda le, če bo tudi Debora odšla na goro Tabor. (Sodniki 4:6–8; 5:6–8)

Nekateri menijo, da Barak ni imel vere, ker je želel, da ga spremlja Debora, toda to ni res. Navsezadnje Boga ni prosil za več orožja. Kot mož vere se je zavedal, kako dragoceno je imeti ob sebi Jehovovega predstavnika, ki bo lahko njega in njegove vojake krepil. (Hebrejcem 11:32, 33) Jehova ga je uslišal. Debori je dovolil, da gre z Barakom, tako kot je ta prosil. Toda po Jehovovem navdihnjenju je Debora še prerokovala, da zasluge za končno vojno zmago ne bodo pripadale moškemu. (Sodniki 4:9) Bog se je odločil, da bo hudobnega Sisera usmrtila ženska!

V današnjem svetu se veliko krivic, nasilja in zlorab zgrne ravno na ženske. Le redko se jim izkaže dostojanstvo, ki jim ga je Bog namenil. Toda Bog ženske in moške enako ceni in oboji si lahko pridobijo njegovo odobravanje. (Rimljanom 2:11; Galačanom 3:28) Iz Deborinega zgleda  spoznamo, da Bog ženske blagoslavlja tudi s posebnimi nalogami in jim izkazuje veliko mero zaupanja in naklonjenosti. Zato je zelo pomembno, da nikoli ne prevzamemo fanatičnega pogleda, ki je za današnji svet nekaj povsem običajnega.

Barak je sklical svojo vojsko. Zbral je 10.000 mož, ki so bili dovolj pogumni, da gredo v boj proti Siserovi zastrašujoči vojski. Bil je vesel, da jim je lahko na poti proti vrhu gore Tabor okrepil pogum. Takole beremo: »Tudi Debora je šla z njim.« (Sodniki 4:10) Zamislite si, kako je vojakom dvignilo duha, ko so videli to pogumno žensko, da se jim je pridružila na njihovi poti. Ker je verovala v Boga Jehova, je bila pripravljena skupaj z njimi tvegati svoje življenje.

Ko je Sisera izvedel, da si je Izrael drznil sklicati vojsko zoper njega, se je hitro odzval. Številni kanaanski kralji so se pridružili kralju Jabinu, ki je bil verjetno najvplivnejši med njimi. Nato se je zaradi velike množice Siserovih vozov, ki so prihrumeli v nižino, zemlja začela tresti. Kanaanci so bili prepričani, da bodo hitro pometli s klavrno izraelsko vojsko. (Sodniki 4:12, 13; 5:19)

Kaj naj bi Barak in Debora storila, medtem ko se je približeval sovražnik? Če bi Izraelci ostali na pobočjih gore Tabor, bi bili morda v prednosti pred prihajajočimi kanaanskimi silami, saj so ti vozovi za uspešen boj potrebovali ravno in prostrano področje. Toda Barak se je odločil, da se bo bojeval tako, kot mu bo naročil Jehova, zato je čakal na Deborine besede. Končno je ta trenutek le nastopil. Debora je rekla: »Vstani, kajti to je dan, ko ti bo Jehova izročil Sísera v roke! Ali ne gre Jehova pred teboj?« Zatem beremo: »Barak se je torej spustil z gore Tábor in za njim še deset tisoč mož.« (Sodniki 4:14) *

Izraelski vojaki so se pognali s pobočja gore na prostrano in odprto področje, naravnost proti tem strašnim bojnim vozovom. Ali je šel Jehova pred njimi, kakor je obljubila Debora? Odgovor je prišel zelo kmalu. Piše, da »se je tresla zemlja in je deževalo z neba«. Siserove ponosne sile je zajela zmeda. Pa še deževalo je! Dež se je ulil kakor hudournik in videti je bilo, kakor da je poplavilo vso zemljo. Mogočni vozovi z železnimi rezili so bili vojakom bolj ovira kakor prednost. Začeli so se pogrezati v blato in nemočno obtičali v njem. (Sodniki 4:14, 15; 5:4)

Baraka in njegove može nevihta ni motila. Vedeli so, kdo jo je povzročil. Izraelci so se pognali naravnost proti kanaanski vojski. Kot izvrševalci Božje sodbe niso pustili živega niti enega Siserovega vojaka. Potok Kišon je narasel, začel poplavljati in odplavil trupla proti Velikemu morju. (Sodniki 4:16; 5:21)

Danes Jehova svojih služabnikov ne pošilja več v dobesedne boje. Vseeno pa od njih pričakuje, da sodelujejo v duhovnem boju. (Matej 26:52; 2. Korinčanom 10:4) Če se v današnjem svetu trudimo ubogati Boga, se v tem duhovnem boju postavimo na Božjo stran. Biti moramo pogumni, saj lahko tisti, ki se postavijo na stran Boga, doživijo hudo nasprotovanje. Toda Jehova se ne spreminja. Še vedno brani vse tiste, ki mu podobno kakor Debora, Barak in pogumni vojaki starodavnega Izraela zaupajo in verujejo vanj.

Toda eden izmed kanaanskih sovražnikov je zbežal, in to najhujši! Sisera, neizprosen zatiralec Božjega ljudstva, je peš pobegnil z bojišča. Svoje može je pustil umreti v blatu, sam pa se je zmuznil mimo izraelskih vojakov na suho zemljo in jo ubral naravnost k najbližjim zaveznikom, ki se jih je utegnil spomniti. Kar nekaj kilometrov je tekel po prostranem področju, ves v strahu, da ga izraelski vojaki ne bi našli. Namenjen je bil k šotorom Kenejca Heberja, ki se je ločil od svojega nomadskega ljudstva na jugu in sklenil nekakšen dogovor s kraljem Jabinom. (Sodniki 4:11, 17)

Sisera je izčrpan prispel do Heberjevega tabora. Heberja sicer ni bilo doma, vendar je bila tam njegova  žena Jaela. Sisera je verjetno menil, da bo Jaela spoštovala možev dogovor s kraljem Jabinom. Morda si ni mogel niti zamisliti, da bi lahko žena ravnala ali celo razmišljala drugače od svojega moža. Toda očitno je ni poznal! Jaela je gotovo na lastne oči videla, kako hudobno so Kanaanci zatirali ljudi v deželi. Verjetno se je tudi zavedala, da stoji pred odločitvijo. Odločiti se je morala, ali bo pomagala temu hudobnemu možu ali pa se bo postavila na Jehovovo stran in zadala udarec sovražniku Božjega ljudstva. Toda kaj bi lahko sploh storila? Kako bi lahko ženska premagala tega mogočnega in prekaljenega vojščaka?

Jaela je morala zelo hitro razmišljati. Siseru je pokazala, kje si lahko odpočije, on pa ji je naročil, naj nikomur, ki bi ga morda iskal, ne pove, da je tam. Ko se je ulegel, ga je pokrila, in ko jo je prosil vode, mu je dala kremasto mleko. Sisera je padel v globok spanec. Nato je Jaela vzela šotorski klin in leseno kladivo – predmeta, ki ju je ženska, ki je živela v šotoru, pogosto in spretno uporabljala. Počepnila je k Siserovi glavi. Čakala jo je strašljiva naloga, da nastopi kot izvrševalka Jehovove sodbe. Že samo trenutek negotovosti ali obotavljanja bi lahko pomenil katastrofo. Ali je pomislila na Božje služabnike in na to, kako jih je ta mož desetletja mučil? Ali pa je morda pomislila na veliko čast, da se lahko postavi na Jehovovo stran? Poročilo nam tega ne pove. Vemo samo to, da je delo hitro opravila. Sisera je umrl! (Sodniki 4:18–21; 5:24–27)

Barak je v iskanju svoje žrtve prišel tudi do Jaele. Ko mu je Jaela pokazala Siserovo truplo, ki je imelo s šotorskim klinom predrta senca, je vedel, da se je izpolnilo to, kar je Debora prerokovala. Ženska je usmrtila mogočnega vojščaka Sisera! Sodobni kritiki in skeptiki so Jaeli nadeli različne slabe vzdevke, toda Barak in Debora nista bila takšnega mnenja. Po Božjem navdihnjenju sta v svoji pesmi pohvalila Jaelo zaradi njenega pogumnega dejanja. Rekla sta: »Nadvse blagoslovljena bodi med ženami.« (Sodniki 4:22; 5:24) Bodite pozorni na Deborino velikodušnost. Jaeli ni zavidala te pohvale. Ravno nasprotno, pomembno ji je bilo le to, da se je Jehovova beseda uresničila.

Sisera je bil mrtev in kralj Jabin ni več predstavljal nevarnosti za Izraelce. Kanaanskega zatiranja je bilo navsezadnje konec. V deželi je 40 let vladal mir. (Sodniki 4:24; 5:31) Debora, Barak in Jaela so bili zelo blagoslovljeni, ker so verovali v Boga Jehova! Če posnemamo Deborino vero in se pogumno postavimo na Jehovovo stran ter spodbujamo druge, da storijo enako, nas bo Jehova blagoslovil z zmagami – pa tudi s trajnim mirom.