Po drugi svetovni vojni je bila večina Evrope dobesedno v razsulu. Zgodilo pa se je tudi nekaj pozitivnega: Jehovove priče in drugi so bili osvobojeni iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Toda življenje zanje ni bilo enostavno. Jehovovo ljudstvo je tako kot številni drugi težko prišlo do hrane, oblačil, strehe nad glavo in drugih potrebščin. Sestra Karin Hartung je povedala: »Ker ni bilo dovolj bivališč, so vsi imeli pri sebi nastanjene sorodnike ali pa so sobe oddajali v najem.« Sestra Gertrud Poetzinger, ki je sedem let in pol preživela v koncentracijskih taboriščih, je nekaj časa živela v prostoru z orodjem in spala na stolu. a

 Kako je bilo poskrbljeno za fizične potrebe bratov in sester v težkem povojnem obdobju? In kaj se lahko naučimo od njih?

 Jehovova organizacija se je hitro odzvala, da bi pomagala Božjemu ljudstvu v Evropi. Nathan Knorr in Milton Henschel iz svetovnega središča sta novembra in decembra 1945 obiskala Priče v Angliji, Švici, Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Švedski, Finski in Norveški, da bi ugotovila, kaj potrebujejo. Brat Knorr je poročal: »Prvič smo na lastne oči videli opustošenje, ki ga je na tem kontinentu pustila vojna.«

 Brat Knorr takrat ni dobil dovoljenja, da bi vstopil v Nemčijo. Zato je Erich Frost, ki je bil nadzornik podružničnega urada naše organizacije v Nemčiji, odpotoval iz države, da bi se srečal z njim. b Takole je povedal: »Brat Knorr nam je dal nekaj praktičnih nasvetov in obljubil materialno pomoč v obliki hrane in oblačil. Kmalu so v Nemčijo začele prihajati velike pošiljke moke, olja, ovsenih kosmičev in druge hrane. Poleg tega so bratje in sestre iz drugih držav pošiljali velike škatle z različnimi oblačili, spodnjim perilom in čevlji.« Soverniki, ki so prejeli to pomoč, so od hvaležnosti kar jokali. V poročilu še piše, da »ta pomoč ni bila organizirana samo enkrat. Pošiljke so prihajale dve leti in pol!« c

 Ko so se življenjske razmere izboljšale, so se bratje in sestre še naprej osredinjali na služenje Jehovu. Kaj jim je pri tem pomagalo?

 Ohranjali so dobro duhovno rutino. (Efežanom 5:15, 16) Priče so med vojno težko prišle do svetopisemske literature in sodelovale v duhovnih dejavnostih. Po vojni pa so krščanski shodi in oznanjevanje spet začeli potekati normalno. Jürgen Rundel, ki živi v Avstriji, se spominja: »Publikacija Informator d in potujoči nadzorniki so nas spodbujali, da bi še naprej ostali duhovno dejavni.« Dodaja še: »Osredotočali smo se na Jehova, Jezusa, osebno preučevanje in oznanjevanje. Takrat še ni bilo televizije, ki bi nam odvračala pozornost.«

 Sestra Ulrike Krolop je dejala: »Spomnim se, kako vesela sem bila, ko sem se poglobila v kakšno duhovno temo. Moj mož mi je dal dober zgled. Ko smo dobili novo številko Stražnega stolpa, je pustil vse drugo in šel brat.« Prej omenjena Karin je povedala: »Med vojno smo videli, kako hitro lahko izgubiš materialno imetje. Ampak duhovna hrana je še naprej prihajala, čeprav v manjšem obsegu. Jehova je nagradil svoje zveste služabnike.«

 Spet so lahko oznanjevali. (Matej 28:19, 20) Med vojno Jehovove priče niso mogle svobodno oznanjevati in poučevati. Brat Friedhelm se spominja, da so se po vojni »vsi z vso vnemo lotili oznanjevanja«. Ulrike je rekla: »Prva Jehovova priča, ki je o Kraljestvu govorila moževi družini, je še vedno imela na sebi obleko iz koncentracijskega taborišča! Očitno je ta oznanjevalec šel takoj na delo.« Jürgen pa pravi: »Po vojni so bili vsi zelo goreči. Veliko bratov in sester je začelo s polnočasno službo.«

 »Življenjske razmere v bombardiranih mestih so bile grozne,« pravi Ulrike. Veliko ljudi je živelo med ruševinami! Kako so Priče prišle do njih? Ulrike in njena družina so spoznali resnico po vojni. Takole pravi: »Gledali smo, od kod prihaja svetloba ali dim iz peči.«

 Spodbujali so eden drugega. (1. Tesaloničanom 5:11) Med vojno se je z veliko Jehovovimi pričami kruto ravnalo. Vendar po vojni niso premlevali o tem, kar so pretrpeli, ampak so raje spodbujali drug drugega. Veseli so bili, ker je bila »preverjena trdnost« njihove vere. (Jakob 1:2, 3) Johannes, ki zdaj živi v Združenih državah, pravi: »Naš okrajni nadzornik, ki je tudi bil v koncentracijskih taboriščih, je pripovedoval o spodbudnih doživetjih, kako je Jehova pomagal bratom in sestram. Ta poročila so nam okrepila vero.«

 Ko se je vojna končala, so bratje in sestre ohranili tesen odnos z Jehovom. Johannes se na primer spominja: »Spominjali so se, kako jim je Jehova v taboriščih pomagal in odgovarjal na njihove molitve.« Kot smo že omenili, so osvobojene Priče ohranjale dobre duhovne navade, med drugim redno branje Svetega pisma, obiskovanje krščanskih shodov in sodelovanje na oznanjevanju. Elisabeth, ki je leta 1946 obiskala zborovanje v Nürnbergu, se spominja teh bratov in sester. O njih pravi: »Še vedno so izgledali drobni in slabotni. Vseeno pa so kar svetili od svetega duha, ko so nam pripovedovali o svojih izkušnjah.« (Rimljanom 12:11)

 Kristjani so si ostali blizu. (Rimljanom 1:11, 12) Zaradi hudega preganjanja se Jehovove priče med vojno niso mogle svobodno družiti. Karin pravi: »Zelo redko so se obiskali, da ne bi sokristjanov izdali.« To se je spremenilo, ko se je vojna končala. Friedhelm pravi: »Bratje in sestre so vse počeli skupaj. Shodi in oznanjevanje so jim bili vedno na prvem mestu.«

 Dietrich, ki je starešina v Nemčiji, je glede prvih povojnih dni povedal: »Zelo malo Jehovovih prič je imelo vozila. Zato smo na shode hodili peš, in to v skupinah. To, da smo bili redno skupaj, nas je še bolj povezalo. Počutili smo se kot družina.«

 Danes veliko Jehovovih služabnikov doživlja stiske zaradi naravnih nesreč, bolezni, vojn, preganjanja in vse višjih življenjskih stroškov. (2. Timoteju 3:1) Ampak ni nam treba biti pretirano zaskrbljeni. Zakaj? Iz zgleda zvestih bratov in sester, ki so živeli v nacistični Nemčiji, se naučimo, da nas bo naš Bog podpiral v teh težkih zadnjih dnevih. Zato želimo imeti tako stališče, kot ga je imel apostol Pavel, ki je napisal: »Zato lahko polni poguma rečemo: ‚Jehova mi pomaga, ne bom se bal. Kaj mi lahko naredi človek?‘« (Hebrejcem 13:6)