Ko se je leta 1945 druga svetovna vojna končala, je bila večina Nemčije porušena. Mesta so bila uničena, šole so bile prazne, bolnišnice neuporabne in vsepovsod so ležale neeksplodirane bombe. Poleg tega je primanjkovalo hrane, zato je bila zelo draga. Če je na primer človek želel na črnem trgu kupiti pol kilograma masla, je za to moral delati mesec in pol.

 Med tistimi, ki so doživljali te težave, je bilo več kot 2000 Jehovovih prič, ki so bile zaradi svoje vere več let v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Ko so bili leta 1945 osvobojeni, niso imeli nič drugega razen zaporniških oblačil, ki so jih imeli na sebi. Drugi bratje in sestre so izgubili svoje imetje, nekateri pa so bili celo tako lačni, da so med krščanskimi shodi omedlevali.

 Ko so Jehovove priče iz drugih delov sveta izvedele, da bratje in sestre v Nemčiji nujno potrebujejo hrano in obleko, so se hitro odzvale. Tako so bratje iz svetovnega središča v Združenih državah prosili podružnico v Bernu v Švici, naj pomaga bratom in sestram v Nemčiji. Poleg tega je Evropo obiskal Nathan Knorr iz svetovnega središča, da bi poskrbel, da ti bratje in sestre čim prej dobijo pomoč.

 Bratje in sestre v Švici so z veseljem darovali hrano, obleke in denar. Stvari so najprej poslali v Bern, kjer so jih sortirali in zapakirali, nato pa poslali v Nemčijo. Pri pomoči so sodelovale tudi Priče iz drugih dežel, na primer iz Švedske, Kanade in Združenih držav. Ta pomoč pa ni koristila samo Jehovovim pričam v Nemčiji, ampak tudi mnogim drugim državam v Evropi in Aziji, ki jih je prizadela vojna.

 Podružnica v Švici je v samo nekaj mesecih odposlala kavo, mleko, sladkor, žito, suho sadje, zelenjavo ter meso in ribe v konzervah. Darovali pa so tudi denar.

 Poleg tega so bratje in sestre v Švici odposlali pet ton oblačil, med drugim plašče ter ženske in moške obleke. V Stražnem stolpu, 15. januar 1946, je pisalo: »Bratje in sestre niso dali najslabših stvari, ampak najboljše, kar so imeli. Da bi pomagali sovernikom v Nemčiji, so se res zelo žrtvovali.«

 Bratje in sestre v Švici so darovali tudi približno 1000 parov čevljev. Najprej so jih preverili, da bi videli, ali so v dobrem stanju, nato pa so jih poslali. Ko so Priče v Wiesbadnu v Nemčiji razpakirale podarjene stvari, so bile presenečene nad tem, kako kvalitetne in raznolike so. Neki brat je rekel: »Mislim, da v Nemčiji ni trgovine, ki bi imela tako veliko izbiro tako kvalitetnih oblek in čevljev.«

 Bratje in sestre v Švici so svojim sovernikom v Nemčiji pomoč pošiljali do avgusta leta 1948. Vsega skupaj so poslali 444 zabojev potrebščin, ki so skupno tehtali 25 ton. Kot smo že omenili, bratje in sestre v Švici niso bili edini, ki so pomagali, so pa bili ena najmanjših skupin, ki so sodelovale pri pomoči. Takrat je bilo v Švici samo 1600 Prič!

 Jezus Kristus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35) Ljubezen je spodbudila Jehovovo ljudstvo, da niso dali samo tega, česar niso potrebovali, ampak najboljše, kar so imeli. (2. Korinčanom 8:1–4) V pismu iz Züricha je pisalo, da je »kar nekaj bratov in sester, ki so bili že sami revni, kljub temu želelo pomagati, zato so dali svoje živilske karte in denar«.

 Jehovovo ljudstvo v Nemčiji si je hitro opomoglo od preganjanja in posledic vojne, med drugim tudi zaradi dobro organizirane in velikodušne pomoči sovernikov, ki so pokazali iskreno požrtvovalno ljubezen.