Prva Mojzesova knjiga 37:1–36
37 Jakob je ostal v kánaanski deželi, v kateri je kot tujec živel že njegov oče.+
2 To so dogodki iz Jakobovega življenja.
Njegov sin Jožef+ je, ko je bil še fant, star 17 let, čuval čredo ovc+ skupaj s sinovi Bílhe+ in Zílpe,+ ki sta bili očetovi ženi. Jožef je svojemu očetu povedal, kaj slabega počnejo njegovi bratje.
3 Izrael je imel Jožefa rajši kot vse druge sinove,+ saj se mu je rodil v starosti. Narediti mu je dal lepo dolgo obleko.
4 Ko so bratje videli, da ima oče njega rajši kot njih, so ga zasovražili in se z njim niso mogli prijazno pogovarjati.
5 Kasneje je imel Jožef sanje. Povedal jih je bratom+ in ti so ga zaradi tega še bolj sovražili.
6 Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo.
7 Ko smo bili sredi polja in vezali snope, je moj snop vstal in stal pokonci. Vaši snopi pa so mojega obkrožili in se mu priklanjali.«+
8 Bratje so mu rekli: »Ali nam hočeš zakraljevati? Ali nam hočeš zagospodovati?«+ Tako so ga zaradi njegovih sanj in tega, kar je povedal, še bolj sovražili.
9 Nato je imel še ene sanje in tudi te je povedal svojim bratom: »Spet sem imel sanje. Tokrat sem videl, kako se mi priklanjajo sonce, luna in 11 zvezd.«+
10 Ko je potem sanje vpričo svojih bratov povedal še očetu, ga je oče pokaral: »Kaj pomeni to, kar si sanjal? Ali bomo jaz, tvoja mama in bratje res prišli in se ti do tal klanjali?«
11 Njegovi bratje so bili nanj ljubosumni,+ toda oče si je njegove besede zapomnil.
12 Nekoč so njegovi bratje šli past očetovo drobnico v bližino Síhema.+
13 Čez čas je Izrael Jožefu rekel: »Tvoji bratje čuvajo drobnico blizu Síhema. Rad bi, da greš k njim.« Odgovoril je: »Prav, bom šel.«
14 Izrael mu je naročil: »Prosim, pojdi k svojim bratom in poglej, ali so v redu. Poglej tudi, kako je z drobnico, in mi pridi povedat.« Nato se je Jožef iz hebrónske doline+ odpravil proti Síhemu.
15 Ko je pozneje taval po polju, ga je našel neki človek in ga vprašal: »Kaj iščeš?«
16 Rekel je: »Svoje brate iščem. Ali morda veš, kje čuvajo drobnico?«
17 Človek je odgovoril: »Odšli so od tu. Sem jih pa slišal reči, da bodo šli v Dotán.« Jožef je torej šel v Dotán in jih tam našel.
18 Jožefa so zagledali že od daleč. In še preden je prišel do njih, so se začeli dogovarjati, da bi ga ubili.
19 Drug drugemu so govorili: »Glejte! Tisti sanjač prihaja.+
20 Dajmo, ubijmo ga in vrzimo v enega od vodnjakov. Rekli bomo, da ga je požrla krvoločna zver. Bomo videli, kaj bo potem ostalo od njegovih sanj!«
21 Ko je to slišal Rúben,+ ga je skušal rešiti pred njimi. Rekel je: »Ne ubijmo ga*!«+
22 Dodal je še: »Ne prelivajte krvi!+ Vrzite ga v tale vodnjak tukaj v pustinji in mu ne naredite nič hudega*.«+ Nameraval ga je namreč rešiti pred njimi in ga vrniti očetu.
23 Takoj ko je Jožef prišel do svojih bratov, so mu slekli obleko, tisto lepo dolgo obleko, ki jo je imel na sebi,+
24 in ga vrgli v vodnjak. Ravno takrat v vodnjaku ni bilo vode.
25 Nato so se usedli in jedli. Ko so dvignili pogled, so videli karavano Izmaelcev,+ ki je prihajala iz Gileáda. S kamelami so v Egipt tovorili dišečo smolo*, balzam in smolnato lubje.+
26 Takrat je Juda bratom rekel: »Kakšno korist bi imeli od tega, če bi brata ubili in prikrili njegovo smrt?+
27 Dajmo, prodajmo+ ga Izmaelcem in mu ne naredimo nič hudega! Saj je vendar naš brat, naša kri.« In poslušali so svojega brata.
28 Ko so madijánski+ trgovci prišli mimo, so bratje Jožefa izvlekli iz vodnjaka in ga prodali Izmaelcem za 20 šeklov* srebra.+ Ti so Jožefa odpeljali v Egipt.
29 Ko se je Rúben pozneje vrnil k vodnjaku in videl, da Jožefa ni v njem, si je raztrgal oblačila.
30 Vrnil se je k bratom in vzkliknil: »Našega brata ni več! Kaj naj zdaj naredim?«
31 Oni pa so vzeli Jožefovo dolgo obleko, zaklali kozla in obleko pomočili v kri.
32 Potem so jo poslali očetu skupaj s sporočilom: »To smo našli. Prosimo te, poglej, ali je to obleka tvojega sina ali ni.«+
33 Ko jo je pregledal, je vzkliknil: »To je sinova obleka! Jožefa je očitno raztrgala krvoločna zver in ga požrla!«
34 Jakob si je raztrgal oblačila, si okoli pasu ovil raševino* in dolgo žaloval za svojim sinom.
35 Vsi njegovi sinovi in hčere so ga skušali potolažiti, on pa je tolažbo zavračal in govoril: »Do groba*+ bom žaloval za svojim sinom!« In še naprej je jokal za njim.
36 Madijánci pa so Jožefa v Egiptu prodali Potifárju, ki je bil faraonov dvorjan+ in poveljnik straže.+
