Prva Mojzesova knjiga 44:1–34
44 Nato je Jožef oskrbniku svoje hiše naročil: »Napolni tem moškim vreče s toliko hrane, kolikor je bodo lahko nesli, in vsakemu na vrh v vrečo položi njegov denar.+
2 Najmlajšemu pa daj na vrh v vrečo mojo čašo, tisto srebrno, skupaj z denarjem za žito.« Oskrbnik je vse naredil tako, kot mu je Jožef naročil.
3 Ko se je zdanilo, so Jožefove brate in njihove osle odpravili na pot.
4 Bratje še niso prišli daleč iz mesta, ko je Jožef oskrbniku svoje hiše naročil: »Hitro pojdi za njimi, in ko jih dohitiš, jim reci: ‚Kako ste lahko po vsem, kar smo vam dobrega naredili, storili nekaj tako slabega?
5 Zakaj ste vzeli čašo, iz katere moj gospod pije in iz katere z nezmotljivo natančnostjo napoveduje prihodnost? To je bilo zelo grdo od vas.‘«
6 Ko jih je oskrbnik dohitel, jim je ponovil te besede.
7 Oni pa so mu rekli: »Gospod, zakaj tako govoriš? Mi česa takega ne bi nikoli naredili.
8 Celo denar, ki smo ga našli na vrhu svojih vreč, smo prinesli nazaj iz kánaanske dežele.+ Kako bi potem lahko ukradli srebro ali zlato iz hiše tvojega gospodarja?
9 Naj tisti, pri katerem boš našel čašo, umre, drugi pa bomo sužnji tvojemu* gospodarju.«
10 Oskrbnik je odgovoril: »Naj bo tako, kot ste rekli: tisti, pri katerem jo bom našel, bo moj suženj, drugi pa boste spoznani za nedolžne.«
11 Nato je vsak hitro spustil na tla svojo vrečo in jo razvezal.
12 Oskrbnik je vse vreče temeljito preiskal. Začel je pri najstarejšem in končal pri najmlajšem. Čašo je na koncu našel v Benjaminovi vreči.+
13 Bratje so si raztrgali oblačila, naložili vsak svoj tovor nazaj na svojega osla in se vrnili v mesto.
14 Ko je Juda+ skupaj z brati prišel v Jožefovo hišo, je bil Jožef še vedno tam. Padli so pred njim na kolena in se priklonili do tal.+
15 Jožef jim je rekel: »Zakaj ste to storili? Ali niste vedeli, da zna človek, kot sem jaz, z nezmotljivo natančnostjo napovedovati prihodnost?«+
16 Juda je odgovoril: »Kaj naj rečemo, naš gospodar? Kaj naj povemo v svoj zagovor? Kako naj dokažemo, da smo nedolžni? Pravi Bog je odkril to, kar smo v preteklosti slabega naredili.+ Naš gospodar, zdaj smo tvoji sužnji, tako mi kot tisti, pri katerem se je našla čaša!«
17 Jožef pa je rekel: »Nikoli ne bi naredil česa takega! Tisti, pri katerem se je našla čaša, bo moj suženj,+ drugi pa v miru pojdite k očetu.«
18 Juda je stopil bliže in mu rekel: »Prosim, moj gospodar, ki si po moči enak faraonu,+ dovoli mi, da ti nekaj povem, in se nikar ne razjezi name, na svojega sužnja.
19 Moj gospodar, vprašal si nas: ‚Ali imate očeta ali še kakega brata?‘
20 Odgovorili smo ti: ‚Imamo ostarelega očeta in še enega brata, najmlajšega,+ ki se je očetu rodil v starosti. Ampak njegov brat je umrl,+ tako da je zdaj on edini preostali sin svoje mame,+ in njega ima oče zelo rad.‘
21 Potem si nam rekel: ‚Pripeljite mi ga, da ga vidim na lastne oči.‘+
22 Mi pa smo tebi, naš gospodar, rekli: ‚Ni mogoče, da fant zapusti očeta. Če bi ga zapustil, bi oče gotovo umrl.‘+
23 Ti pa si nam rekel: ‚Če vaš najmlajši brat ne pride z vami, mi ne hodite več pred oči.‘+
24 Potem smo odšli k svojemu očetu, tvojemu sužnju, in mu sporočili tvoje besede, naš gospodar.
25 Čez čas je oče rekel: ‚Pojdite spet tja in nam kupite nekaj hrane.‘+
26 Toda odgovorili smo mu: ‚Ne moremo iti. Šli bomo samo, če bo šel z nami tudi naš najmlajši brat. Če namreč njega ne bo z nami, ne smemo priti pred oči tistemu človeku.‘+
27 Nato nam je oče rekel: ‚Dobro veste, da mi je žena rodila samo dva sinova.+
28 Toda eden me je zapustil in prepričan sem, da ga je raztrgala divja zver,+ saj ga vse do danes nisem več videl.
29 Če mi boste odpeljali še tega in ga bo zadela smrt, me boste* spravili v grob*,+ saj bi od žalosti tudi jaz umrl.‘+
30 Če se bom torej zdaj vrnil k svojemu očetu, tvojemu sužnju, brez fanta, na katerega je oče tako zelo navezan,
31 bo oče gotovo umrl takoj, ko bo videl, da fanta ni. Tako bomo svojega očeta* res spravili v grob*, saj bo od žalosti umrl.
32 Glede fanta sem namreč svojemu očetu obljubil: ‚Če ti ga ne pripeljem nazaj, bom do konca življenja nosil krivdo* za to, kar sem ti naredil.‘+
33 Zato dovoli, prosim, naj namesto fanta jaz ostanem za sužnja tebi, moj gospodar, da se bo fant lahko s svojimi brati vrnil domov.
34 Kako bi se lahko vrnil k svojemu očetu brez fanta? Ne bi prenesel tega, da bi gledal, kako moj oče trpi.«
Opombe
^ Dobesedno »mojemu«.
^ Ali »boste mojo sivo glavo«.
^ Ali »sivo glavo svojega očeta«.
^ Ali »greh«.
