Job 30:1–31
30 Zdaj pa se mi posmehujejo ljudje,+ki so mlajši od mene,katerih očetom ne bi dovolil niti tega,da se približajo psom, ki pazijo mojo čredo.
2 Kakšno korist sem imel od moči njihovih rok?
Njihova krepkost jih je zapustila.
3 Zaradi pomanjkanja in lakote so izčrpani,glodajo, kar najdejo v izsušeni pokrajini,ki je bila razdejana in opustošena.
4 Trgajo slane liste z grmičevja*,korenina košeničice* je njihova hrana.
5 Ljudje jih podijo iz svoje sredine,+vpijejo za njimi kakor za tatovi.
6 Živijo na pobočjih sotesk*,v podzemnih jamah in skalnih votlinah.
7 Vpijejo iz grmičevja,stiskajo se med koprivami.
8 Kot sinovi neumnežev in ničvredneževso bili pregnani* iz dežele.
9 In taki se mi sedaj posmehujejo tudi v svojih pesmih,+postal sem jim tarča posmeha.+
10 Gnusim se jim, na daleč se me ogibajo,+brez zadržkov mi pljuvajo v obraz.+
11 Bog me je razorožil* in ponižal,zato se brez zadržkov spravljajo name.
12 Z desne me napadajo kakor drhal.
Prisilili so me v beg,potem pa mi zaprli pot, da bi me uničili.
13 Uničujejo mi potiin mi stisko še povečujejo,+ne da bi jih kdo ustavil*.
14 Prihajajo kakor skozi veliko luknjo v obzidju,spravljajo se name v moji nesreči.
15 Prevzel me je velik strah,moje dostojanstvo je odletelo, kakor bi ga odnesel veter,moje upanje na rešitev je izginilo kakor oblak.
16 Življenje v meni ugaša,+dnevi stiske+ so se zgrnili name.
17 Ponoči mi bolečina prebada kosti,+kljuvajoče bolečine ne popuščajo.+
18 Zaradi hude stiske, ki me je doletela, je moja obleka* iznakažena,*duši me kakor ovratnik.
19 Bog me je vrgel v blato,od mene sta ostala samo prah in pepel.
20 Kličem te na pomoč, pa mi ne odgovarjaš,+stojim pred teboj, ti pa me samo gledaš.
21 Okrutno si se obrnil proti meni,+z vso svojo močjo me napadaš.
22 Dviguješ me in me nosiš z vetrom,potem pa me v nevihti premetavaš sem ter tja*.
23 Vem, da me boš pahnil v smrt,v hišo, v katero na koncu odidejo vsi ljudje.
24 Toda nihče ne bi udaril nemočnega človeka*,+ko ta vpije na pomoč v času svoje nesreče.
25 Ali nisem jokal zaradi tistih, ki so preživljali težke čase*?
Ali nisem bil žalosten zaradi revnega?+
26 Upal sem na dobro, pa je prišlo húdo,pričakoval sem svetlobo, pa je prišla tema.
27 Vse v meni neprestano kipi,zadeli so me dnevi stiske.
28 Potrt hodim naokrog,+ nikjer ne vidim sonca.
Med zbranimi ljudmi vstanem in kličem na pomoč.
29 Šakalom sem postal bratin nojem prijatelj.+
30 Koža mi je počrnela in odpada z mene,+kosti mi gorijo od vročine*.
31 Moja harfa igra le še žalostinkein moja piščal samo otožne pesmi.
Opombe
^ Morda gre za lobodo (Atriplex halimus).
^ Gre za puščavski grm.
^ Ali »vadijev«.
^ Dobesedno »z bičem pregnani«.
^ Dobesedno »popustil tetivo na mojem loku«.
^ Ali morda »ne da bi jim kdo pomagal«.
^ Morda se nanaša na njegovo kožo.
^ Ali morda »zaradi svoje hude stiske sem iznakažen«.
^ Ali morda »me raztreščiš«.
^ Dobesedno »kupa ruševin«.
^ Ali »ki so imeli težek dan«.
^ Ali morda »od povišane telesne temperature«.
