Ivan ima zelo lepe spomine na to, kako je njegov oče Grigori svojim osmim otrokom ob večerih bral Mojo knjigo biblijskih zgodb. Živo se spominja, kako je z njim v domači vasici Kvitok oznanjeval svojim učiteljem in sošolcem. Kot najstnik je z dedkom po mamini strani, bratom Petrom Parcejem, oznanjeval na nedodeljenem področju in opazoval, kako se dedek goreče in nesebično razdaja na oznanjevanju.

Spominja se, kako sta oče in dedek redno brala Sveto pismo in na njem temelječe publikacije, zato si je za cilj zadal, da posnema njun zgled.

Brat Pujda, sedaj star 41 let, pa je šel po njunih stopinjah še na en nepričakovan način – bil je aretiran in zaprt zaradi vere. Zvezna varnostna služba ga je aretirala 30. maja 2018. Za rešetkami je bil 5 mesecev, po izpustu pa je bil še 6 mesecev v hišnem priporu. Njegov dedek, brat Parcej, je bil v zaporu tako med nacističnim kot tudi sovjetskim režimom. V Sovjetski zvezi pa je bil v zaporu tudi Ivanov oče, brat Grigori Pujda.

Brat Ivan pravi: »Apostol Pavel je v 2. Timoteju 3:14 zapisal: ‚Ostani pri tem, o čemer si bil poučen in v kar si ob pomoči drugih začel verovati, saj veš, od koga si se to naučil.‘ Tudi jaz črpam moč iz tega, da sem resnico spoznal ravno od očeta in dedka. Niti vlada niti zapor ju nista mogla zlomiti. Poleg tega se vsaka preizkušnja enkrat konča. Ko sedaj hodim po njunih stopinjah, vem, da me bo Jehova blagoslovil, če bom ostal zvest.« Brat Pujda trenutno čaka na odločitev sodišča.

Povedal je, da oče in dedek med pripovedovanjem zgodb iz zapora nista nikoli govorila o tem, kako težke so bile razmere. Govorila sta o tem, kaj sta doživela, ko sta v zaporu oznanjevala dobro novico.

Grigori, ki je sedaj star 64 let, je bil krščen leta 1975. Takrat je bil že eno leto v sovjetskem delovnem taborišču, ker je odklonil služenje vojaškega roka. Izpuščen je bil leta 1977. Leta 1986 je moral za eno leto v zapor, ker je posedoval prepovedano teokratično literaturo. Tudi njegov oče Ivan je bil zaradi krščanske nevtralnosti od leta 1944 do 1950 v delovnem taborišču.

Grigori pravi: »Močna vera, ki sem si jo pridobil, mi je pomagala, da sem zdržal v preizkušnjah. Niti za trenutek nisem podvomil, da je to resnica in da je Jehova pravi Bog.«

Sedaj se njegov sin Ivan spoprijema z enakimi preizkušnjami. »Živo se spominjam časov v Sovjetski zvezi in vidim, kako se zgodovina ponavlja,« pravi Grigori. »Molim, da bi Ivan med to preizkušnjo ostal zvest in bi z zdržljivostjo posvečeval Jehovovo ime.«

Leta 1943 so Ivanovega dedka, brata Parceja, ki je sedaj že pokojni, nacisti odpeljali v taborišče Majdanek in kasneje v Ravensbrück, ker ni hotel podpisati dokumenta, da se odpoveduje svoji veri. Leta 1945 so ga osvobodile zavezniške sile. Leta 1952 je bil ponovno aretiran in obsojen na smrtno kazen. Kazen je bila kasneje spremenjena in leta 1956 je bil izpuščen iz zapora. Leta 1958 je bil brat Parcej še enkrat aretiran in izpuščen leta 1964.

»Dedkova značajnost me je okrepila,« pravi Ivan. »Ko bo obujen, mu bom povedal, da sem doživel takšne preizkušnje kot on in da mi je njegov zgled pomagal, da sem ostal zvest in pogumen.«

»Nihče me ne more prikrajšati za vero in Božjo ljubezen,« še pove Ivan. »Preiskovalcem sem večkrat rekel: ‚Največ, kar lahko naredite, je to, da me aretirate in strpate v zapor, vendar nad mojimi mislimi in srcem nimate moči.‘«

Kaj je našim dragim bratom pomagalo med preizkušnjami?

Ivan pravi: »V Apostolskih delih 14:22 piše: ‚Skozi veliko stisk moramo, da pridemo v Božje kraljestvo.‘ Vsak kristjan bo moral skozi preizkušnje. To ne pomeni, da bo moral vsak v zapor. Morda bo to bolezen ali pa smrt ljubljene osebe. V preizkušnjah bomo zdržali, če bomo imeli pravo stališče in osebni odnos z Jehovom. Svojemu ljudstvu je vedno pripravljen priskočiti na pomoč.«

Njegov oče Grigori pravi: »Okrepite svoj odnos z Jehovom. Naj bo Jehova vaš pravi prijatelj. Pomembno je, da si dokažete, da imate resnico. Tako boste pripravljeni za Jehova žrtvovati kar koli. Vaš trud bo nagrajen.«

Zelo smo spodbujeni, ko beremo, kako Jehova pomaga bratom in sestram, ki so preganjani zaradi vere. Še naprej molimo, da bi naši soverniki v Rusiji ostali pogumni in da bi jih okrepile Jehovove besede: »Ne boj se. [...] Tvoja nagrada bo zelo velika.« (1. Mojzesova 15:1)