Milijoni kristjanov zaradi svoje vesti ne želijo služiti v vojski – in mnogi narodi spoštujejo njihovo odločitev. Odbor Združenih narodov za človekove pravice je razsodil, da ta svoboščina pripada tudi državljanom Turčije.

Odbor je 29. marca 2012 razsodil v korist dveh turških državljanov, Cenka Atasoya in Ardaja Sarkuta. Oba sta Jehovovi priči in zaradi svojega verskega prepričanja zavračata služenje vojaškega roka.

Gospod Atasoy in gospod Sarkut sta večkrat zapored vložila prošnjo na vladne službe, da bi lahko pojasnila, zakaj jima vest tega ne dopušča. Napisala sta tudi, da sta namesto vojaškega roka pripravljena opravljati civilno službo. Kljub vsemu so nanju neizprosno pritiskali, naj gresta v vojsko. Gospod Sarkut je delal na neki univerzi kot asistent, vendar je izgubil zaposlitev, potem ko je vojska univerzi grozila s kazensko ovadbo.

Odbor je v svoji razsodbi zapisal, da je pravica do ugovora vesti, ko gre za služenje vojaškega roka, »neločljivo povezana s pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi«, ki jo zagotavlja 18. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Poleg tega je odbor razsodil, da ima po tem členu vsakdo pravico »biti oproščen služenja vojaške obveznosti, če ta obveznost ni v skladu z njegovo veroizpovedjo ali prepričanjem«.

Ta razsodba je prišla nedolgo za tem, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice izreklo dve podobni odločitvi. V eni od njiju je sodišče razsodilo, da je to, »da v Turčiji ni možnosti civilnega služenja vojaškega roka, v nasprotju s pravico do ugovora vesti«, ki jo zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah.

Ugovor vesti, ko gre za služenje vojaškega roka, je star vsaj toliko kot samo krščanstvo. E. W. Barnes je v svoji knjigi The Rise of Christianity zapisal: »Skrben pregled vseh razpoložljivih pričevanj kaže, da vse do časa Marka Avrelija [rimskega cesarja v letih 161–180 n. št.] noben kristjan ni postal vojak; in noben vojak, ki je postal kristjan, ni ostal v vojaški službi.«