Nekateri zakonci, ki drug z drugim ne morejo shajati, menijo, da bo za njihove otroke najbolje, če se razvežejo. Menijo, da je to bolje, kot pa da otroci živijo s starši, ki se vedno prepirajo. Toda kaj pokažejo dejstva?

•  Kako razveza vpliva na otroke?

•  Ali bo moj otrok srečnejši, če se razvežem?

•  Kaj bi moral vedeti o deljenem skrbništvu?

•  Ali obstaja boljša možnost?

 Raziskave kažejo, da ima razveza uničujoče posledice za otroke. Otroci razvezanih staršev so bolj nagnjeni k temu, da:

•   se razjezijo, občutijo tesnobo in so depresivni,

•   imajo vedenjske motnje,

•   imajo težave v šoli ali celo pustijo šolo,

•   hitreje zbolijo.

 Poleg tega mnogi otroci za razvezo krivijo sebe. Mislijo, da so oni povzročili razvezo oziroma da bi jo lahko preprečili.

 Težave, s katerimi se otroci razvezanih staršev soočajo v mladosti, se lahko nadaljujejo tudi kasneje. Ko odrastejo, imajo pogosto občutek manjvrednosti in težko zaupajo drugim. Prav tako obstaja večja verjetnost, da se bodo tudi sami razvezali, ko bo v njihovem zakonu prišlo do težav.

 Bistvo: Čeprav nekateri, ki razmišljajo o razvezi, mislijo, da bo to najbolje za njihove otroke, raziskave kažejo drugače. »Razveza otrokom zagreni življenje,« je napisala strokovnjakinja za vzgojo otrok Penelope Leach. a

 Svetopisemsko načelo: »Ne zanimajte se samo zase, ampak tudi za druge.« (Filipljanom 2:4)

 Nekateri bi odgovorili pritrdilno. Vendar imejte v mislih, da se potrebe staršev ponavadi razlikujejo od potreb otrok. Oseba, ki razmišlja o razvezi, si želi ustvariti novo življenje. Po drugi strani pa si otrok takšne spremembe ne želi, saj želi, da oči in mami ostaneta skupaj.

 Avtorice knjige The Unexpected Legacy of Divorce so raziskale na tisoče razvez in nato zapisale: »Nekaj je povsem jasno: otroci ne pravijo, da so srečnejši. Mnogi so odkrito povedali: ‚Dan, ko sta se moja starša razvezala, je bil dan, ko se je moje otroštvo končalo.‘« V knjigi še piše, da se jim svet zdi »manj zanesljiv in bolj nevaren, saj odnos med osebama, ki jim v življenju največ pomenita, ni več trden«.

 Bistvo: Malo verjetno je, da bodo otroci po razvezi staršev srečni.

 Svetopisemsko načelo: »Zlomljen duh [...] suši kosti.« (Pregovori 17:22)

 Nekateri razvezani starši skušajo za odgovornosti glede vzgoje otrok enakovredno skrbeti, kakor da bi bili še vedno poročeni. Vendar deljeno skrbništvo ni enostavno. Raziskave kažejo, da razvezani zakonci pogosto:

•   preživijo manj časa s svojimi otroki,

•   nimajo enakih meril glede vzgoje,

•   popuščajo otrokom zaradi občutka krivde ali izčrpanosti.

 Otrok razvezanih staršev lahko začne zavračati starševsko avtoriteto. Navsezadnje sta njegova starša prekršila vrednote, kot so predanost, zaupanje in izpolnjevanje dogovorov. Morda si otrok misli: Zakaj bi moral poslušati njiju?

 Bistvo: Deljeno skrbništvo običajno ni enostavno za razvezane zakonce. Za otroke pa je to še težje.

 Svetopisemsko načelo: »Ne dražite [razburjajte] svojih otrok, da ne bodo postali malodušni.« (Kološanom 3:21)

 Po razvezi morata zakonca veliko truda nameniti temu, da začneta novo življenje. Pogosto bi bilo boljše, da bi ta trud namenila reševanju zakona. »To, da je zakon slab, še ne pomeni, da bo takšen ostal za vedno,« piše v knjigi The Case for Marriage. »S časom se lahko tudi najbolj nesrečen zakon izboljša in zakonca lahko postaneta veliko srečnejša.« Glede na vse skupaj lahko zaključimo, da je za otroke najbolje, če njihovi starši ostanejo skupaj.

 To ne pomeni, da razveza nikoli ne pride v poštev. Sveto pismo pravzaprav dovoljuje razvezo, če pride do spolne nemorale oziroma nečistovanja. (Matej 19:9) Vendar Sveto pismo tudi pravi, da »ostroumni [...] pazi na svoje korake«. (Pregovori 14:15) Možje in žene, ki imajo v zakonu težave, bi morali razmisliti o vseh dejavnikih, tudi o tem, kako bo razveza vplivala na otroke.

 Seveda bo potrebno več kot samo to, da zakonca drug z drugim potrpita. Sveto pismo možem in ženam daje najboljše nasvete glede tega, kako razvijati lastnosti, ki so potrebne za trajen in srečen zakon. To nas ne preseneča, saj je zakonsko ureditev ustanovil Jehova, ki je avtor Svetega pisma. (Matej 19:4–6)

 Svetopisemsko načelo: »Jaz, Jehova, sem tvoj Bog. Jaz te učim, kar ti je v korist.« (Izaija 48:17)