Starodavnim Izraelcem je bilo zapovedano, da morajo dajati desetino a od svojega letnega prihodka. To je bil del njihovega prispevka za čisto čaščenje. Bog jim je rekel: »Dajaj desetino vsega pridelka svoje setve, ki vsako leto zraste na polju.« (5. Mojzesova 14:22)

 Zapoved glede desetine je bila del Mojzesove postave, zakonika, ki ga je Bog dal starodavnim Izraelcem. Kristjani niso pod Mojzesovo postavo, zato se od njih desetina ne zahteva. (Kološanom 2:13, 14) Vendar naj bi vsak kristjan denarno prispeval, »kakor se je odločil v svojem srcu, ne nejevoljno ali pod prisilo, ker Bog ljubi veselega darovalca«. (2. Korinčanom 9:7)

•  Dajanje desetine v Svetem pismu – »Stara zaveza«

•  Dajanje desetine v Svetem pismu – »Nova zaveza«

 Dajanje desetine je v delu Svetega pisma, ki se pogosto imenuje Stara zaveza, omenjeno večkrat. Večina primerov je iz časa, ko so Izraelci že imeli zbirko zakonov (Mojzesovo postavo). Vendar je nekaj primerov tudi iz obdobja pred Postavo.

Pred Mojzesovo postavo

 Prvi, ki je glede na zapis v Svetem pismu daroval desetino, je bil Abram (Abraham). (1. Mojzesova 14:18–20; Hebrejcem 7:4) Abram naj bi desetino daroval samo enkrat, in sicer kralju in duhovniku iz Salema. O tem, ali so Abraham in njegovi otroci še kdaj darovali desetino, v Svetem pismu ne najdemo nobenega poročila.

 Drugi, ki je glede na poročilo v Svetem pismu daroval desetino, je bil Abrahamov vnuk Jakob. Bogu je obljubil, da mu bo dajal desetino od vsega, kar bo prejel, če ga bo blagoslovil. (1. Mojzesova 28:20–22) Glede na nekatere biblijske učenjake je Jakob to desetino najverjetneje plačal v obliki živalskih žrtev. Jakob se je s to zaobljubo zavezal, da bo dajal desetino, vendar pa svoji družini ni naložil plačevanja desetine.

Pod Mojzesovo postavo

 Starodavnim Izraelcem je bilo plačevanje desetine zapovedano. S tem so podpirali svojo versko dejavnost.

•   Desetina je bila namenjena polnočasnim verskim delavcem, ki niso imeli svoje obdelovalne zemlje. To so bili leviti, med katerimi so bili tudi duhovniki. (4. Mojzesova 18:20, 21) Neduhovniški leviti so desetino prejemali od ljudi in nato prispevali najboljšo »desetino od desetine« duhovnikom. (4. Mojzesova 18:26–29)

•   Videti je, da so morali Izraelci dajati še dodatno letno desetino, kar je koristilo tako levitom kot tudi tistim, ki niso bili leviti. (5. Mojzesova 14:22, 23) Izraelske družine so to desetino darovale za ljudi v času posebnih praznikov. V določenih letih se je razdelila zelo revnim posameznikom, da bi se lahko tudi oni nasitili. (5. Mojzesova 14:28, 29; 26:12)

 Kako se je desetina izračunala? Izraelci so na stran dajali desetino letnega pridelka. (3. Mojzesova 27:30) Če so želeli desetino raje plačati z denarjem kot s pridelki, so morali desetini dodati še 20 odstotkov njene vrednosti. (3. Mojzesova 27:31) Prav tako jim je bilo zapovedano, da dajo »vsako deseto žival od goveda in od drobnice«. (3. Mojzesova 27:32)

 Izraelci so desetino od domačih živali določili tako, da so vsako deseto žival, ki je prišla iz njihove staje, dali na stran. Postava je narekovala, da teh živali niso smeli pregledovati ali zamenjati niti jih niso smeli nadomestiti z denarjem. (3. Mojzesova 27:32, 33) Vendar pa so z denarjem lahko nadomestili dodatno desetino v času letnih praznikov. To je bilo za Izraelce bolj prikladno, saj so morali nekateri prepotovati velike razdalje, da so lahko bili prisotni na praznikih. (5. Mojzesova 14:25, 26)

 Kdaj so Izraelci dajali desetino? Izraelci so desetino dajali vsako leto. (5. Mojzesova 14:22) Vendar je bilo vsako sedmo leto izjema. To leto je bilo šabatno leto oziroma leto počitka, ko Izraelci niso gojili pridelkov. (3. Mojzesova 25:4, 5) Glede na te posebne okoliščine jim v času žetve ni bilo treba dajati desetine. Vsako tretje in šesto leto v sedemletnem šabatnem ciklusu so dodatno desetino razdelili revnim in levitom. (5. Mojzesova 14:28, 29)

 Kako so bili Izraelci kaznovani, če niso dajali desetine? Mojzesova postava ni določala kazni, če Izraelci niso dajali desetine. To je bila moralna dolžnost. Izraelci so morali pred Bogom izjaviti, da so dali desetino, in ga prositi, da jih zaradi tega blagoslovi. (5. Mojzesova 26:12–15) Če kakšen Izraelec ni dal desetine, je Bog na to gledal tako, kot da bi ga okradel. (Malahija 3:8, 9)

 Ali je bila desetina pretežko breme? Ne. Bog je namreč narodu obljubil, da bo na njih izlil blagoslov in da jim ne bo nič manjkalo, če bodo prinesli desetino. (Malahija 3:10) Po drugi strani pa so Izraelci trpeli, če desetine niso prinesli. Izgubili so Božji blagoslov. Ker leviti in duhovniki niso dobili desetine, so morali svoj čas porabiti za to, da so se preživljali, ne pa za to, da bi Izraelcem pomagali pri čaščenju Boga. (Nehemija 13:10; Malahija 3:7)

 V času, ko je bil Jezus na zemlji, so morali Božji častilci še vedno dajati desetino. Vendar je bila po Jezusovi smrti desetina odpravljena.

V Jezusovem času

 Iz dela Svetega pisma, ki ga pogosto imenujejo Nova zaveza, izvemo, da so Izraelci takrat, ko je bil Jezus na zemlji, še vedno dajali desetino. Jezus se je strinjal, da je dajanje desetine obvezno, vendar je obsodil verske voditelje, ker so bili pri tem zelo natančni, zanemarjali pa so »to, kar je v Postavi pomembnejše, namreč pravico, usmiljenje in zvestobo«. (Matej 23:23)

Po Jezusovi smrti

 Po Jezusovi smrti ni bilo več treba dajati desetine. Jezusova žrtvena smrt je odpravila Mojzesovo postavo. Tako je bila odpravljena tudi zapoved, »naj pobirajo desetino«. (Hebrejcem 7:5, 18; Efežanom 2:13–15; Kološanom 2:13, 14)