Odpustiti pomeni oprostiti prestopniku. Grška beseda, ki se v Svetem pismu prevaja z »odpuščanje«, dobesedno pomeni »pozabiti«, na primer, ko nekdo ne zahteva poplačila dolga. Jezus je uporabil to primerjavo, ko je svoje sledilce učil moliti: »Odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan.« (Luka 11:4) Podobno je v svoji priliki o neusmiljenem sužnju odpuščanje poenačil z odpisom dolga. (Matej 18:23–35)

 Drugim odpustimo tako, da pozabimo zamero in ne zahtevamo, da se nam morajo oddolžiti, ker so nas prizadeli ali oškodovali. Sveto pismo nas uči, da je nesebična ljubezen osnova za pravo odpuščanje, saj si ljubezen ne zapisuje hudega. (1. Korinčanom 13:4, 5)

Česa odpuščanje ne pomeni

•   Ne pomeni, da odobravamo prestopek. Sveto pismo pravzaprav obsoja tiste, ki trdijo, da so slaba dejanja neškodljiva ali sprejemljiva. (Izaija 5:20)

•   Ne pomeni, da se pretvarjamo, da do prestopka sploh ni prišlo. Bog je kralju Davidu odpustil resne grehe, vendar ga ni zaščitil pred posledicami njegovih dejanj. Poleg tega je dal njegove grehe zapisati, tako da niso utonili v pozabo. (2. Samuelova 12:9–13)

•   Ne pomeni, da se pustimo drugim izkoriščati. Zamislimo si na primer, da nekomu posodimo denar, vendar ga ta vsega zapravi in nam ga ne more vrniti, kot je obljubil. Zelo mu je žal in se nam opraviči. Lahko se odločimo, da mu bomo odpustili in pri tem ne bomo pestovali zamere, torej da ne bomo vedno znova te stvari pogrevali. Morda mu bomo celo dolg v celoti odpisali. Vendar pa se bomo po drugi strani morda odločili, da mu ne bomo nikoli več posodili denarja. (Psalm 37:21; Pregovori 14:15; 22:3; Galačanom 6:7)

•   Ne pomeni, da oprostimo brez pravega razloga. Bog ne odpusti ljudem, ki zavestno zlobno grešijo in ki ne želijo priznati svojih napak, spremeniti svojega vedenja in se opravičiti tistim, ki so jih prizadeli. (Pregovori 28:13; Apostolska dela 26:20; Hebrejcem 10:26) Takšni posamezniki, ki se za svoja dejanja ne kesajo, postanejo Božji sovražniki. Bog ne zahteva, da odpustimo tistim, ki jim on ne odpusti. (Psalm 139:21, 22)

   Kaj pa, če je kdo z nami zelo grdo ravnal in se nam ne želi opravičiti ali celo priznati tega, kar je naredil? Sveto pismo nam svetuje: »Opusti jezo in odvrzi bes.« (Psalm 37:8) Ne da bi opravičevali njegovo napako, se lahko odločimo, da se ne bomo prepustili jezi. Bodimo prepričani, da bo ta človek moral odgovarjati pred Bogom. (Hebrejcem 10:30, 31) Tolaži pa nas lahko tudi dejstvo, da je Bog določil čas, ko ne bomo več čutili globoke bolečine, ki nas morda danes bremeni. (Izaija 65:17; Razodetje 21:4)

•   Ne pomeni, da »odpustimo« vsakršen domneven spodrsljaj. Včasih ni nujno, da moramo odpustiti komu, ki nas je po našem mnenju prizadel, ampak moramo samo priznati, da smo bili užaljeni brez pravega razloga. Sveto pismo pravi: »Ne bodi hitro užaljen, kajti užaljenost počiva v prsih neumnežev.« (Pridigar 7:9)

Kako odpustiti nekomu

1.   Ne pozabimo, kaj pomeni odpuščanje. S tem ne odobravamo napake ali se delamo, kot da se ni nič zgodilo. Enostavno vse skupaj pozabimo.

2.   Zavedajmo se pozitivnih učinkov odpuščanja. Opustiti jezo in ne biti užaljen nam lahko pomaga, da ostanemo mirni, izboljšamo svoje zdravje in smo srečnejši. (Pregovori 14:30; Matej 5:9) In kar je še pomembnejše, odpustiti drugim je ključ do tega, da Bog nam odpusti naše grehe. (Matej 6:14, 15)

3.   Bodimo sočutni. Vsi smo nepopolni. (Jakob 3:2) Prav tako, kot je nam všeč, če nam drugi odpustijo, bi tudi mi morali odpustiti napake drugim. (Matej 7:12)

4.   Bodimo razumni. Če naš razlog za pritožbo ni tako pomemben, lahko upoštevamo naslednji svetopisemski nasvet: »Prenašajte se med seboj.« (Kološanom 3:13)

5.   Nemudoma ukrepajmo. Prizadevajmo si kar najhitreje odpustiti in ne dovolimo, da se v nas nabira jeza. (Efežanom 4:26, 27)