Jehova je pravi, svetopisemski Bog, ta, ki je Stvarnik vsega. (Razodetje 4:11) Častila sta ga preroka Abraham in Mojzes, pa tudi Jezus. (1. Mojzesova 24:27; 2. Mojzesova 15:1, 2; Janez 20:17) On ni Bog le enega naroda, ampak Bog »vse zemlje«. (Psalm 47:2)

 Sveto pismo odkriva, da je Jehova Božje edinstveno ime. (2. Mojzesova 3:15; Psalm 83:18) To ime izvira iz hebrejskega glagola, ki pomeni »postati«, in nekateri učenjaki pravijo, da njegovo ime pomeni »On povzroča, da postaja«. Ta definicija dobro opiše vlogo, ki jo ima Jehova kot stvarnik in izpolnjevalec svojega namena. (Izaija 55:10, 11) Sveto pismo pa nam tudi pomaga spoznati osebnost, ki se skriva za imenom Jehova, še posebej njegovo prevladujočo lastnost ljubezen. (2. Mojzesova 34:5–7; Luka 6:35; 1. Janezovo 4:8)

 Ime Jehova je slovenski prevod hebrejskega imena za Boga, ki je sestavljeno iz štirih črk יהוה (JHVH), poznanih kot tetragram. Točna izgovarjava Božjega imena v starodavni hebrejščini sicer ni znana, vendar pa ima zapis Jehova dolgo zgodovino v slovenskem jeziku, saj se je prvič pojavilo v svetopisemskem prevodu Jurija Dalmatina, ki sega v leto 1584. a

Zakaj ni znano, kako so Božje ime izgovarjali v starodavni hebrejščini?

 V starodavni hebrejščini se ni zapisovalo samoglasnikov, ampak samo soglasnike. Hebrejski govorci so znali pri branju brez težav vstaviti pravilne samoglasnike. Toda nekateri Judje so, zatem ko so bili Hebrejski spisi (»Stara zaveza«) dokončani, privzeli praznoverno zamisel, da je napačno izgovarjati Božje osebno ime. Ko so na glas brali svetopisemski odlomek, ki je vseboval Božje ime, so to ime nadomestili z izrazi, kot sta »Gospod« ali »Bog«. Z minevanjem stoletij se je ta praznoverna zamisel razširila in starodavna izgovarjava se je nazadnje izgubila. b

 Nekateri so mnenja, da se je Božje ime izgovarjalo »Jahve«, so pa tudi takšni, ki govorijo o drugih možnostih. V nekem Mrtvomorskem zvitku, ki vsebuje odlomek iz 3. Mojzesove knjige v grščini, je Božje ime prečrkovano kot Iao. Zgodnji grški pisci so poleg te oblike uporabljali še Iae, Iabé in Iaué, vendar pa za nobeno od teh oblik ne moremo trditi, da gre za obliko izgovarjave Božjega imena, ki so jo uporabljali v staroveški hebrejščini. c

Zmote glede rabe Božjega imena v Svetem pismu

 Zmota: Božje ime se v Svetem pismu ne bi smelo uporabljati, ker nihče ne ve točno, kako se izgovarja v hebrejščini.

 Dejstvo: Takšna trditev navaja na sklepanje, da Bog od ljudi, ki govorijo različne jezike, pričakuje, da njegovo ime izgovarjajo enako. Vendar pa iz Svetega pisma izvemo, da so Božji častilci iz preteklosti, ki so govorili različne jezike, tudi lastna imena izgovarjali različno.

 Razmislimo na primer o izraelskem sodniku Jozuetu. Kristjani v prvem stoletju, ki so govorili hebrejsko, so njegovo ime izgovarjali Yehohšúa‛, tisti, ki so govorili grško, pa so ga izgovarjali Iesús. V Svetem pismu najdemo grški prevod hebrejskega imena Jozue, kar kaže, da so kristjani v prvem stoletju uporabljali tisto obliko lastnih imen, ki je bila običajna v njihovem jeziku, kar je povsem razumno. (Apostolska dela 7:45; Hebrejcem 4:8)

 Isto načelo se lahko uporabi tudi pri prevajanju Božjega imena. Veliko pomembnejše od izbire točne izgovarjave je to, da ima Božje ime v Svetem pismu mesto, ki mu upravičeno pripada.