Sveto pismo uči, da je nenadzorovana jeza škodljiva. Škodi tistemu, ki se jezi, in tudi tistim, ki so okoli njega. (Pregovori 29:22) Jeza je včasih morda upravičena, toda v Svetem pismu piše, da tisti, ki imajo kar naprej »izbruhe jeze«, ne bodo rešeni. (Galačanom 5:19–21) V Svetem pismu so načela, ki lahko posamezniku pomagajo nadzorovati jezo.

•  Ali se je vedno narobe jeziti?

•  Kdaj se ni prav jeziti?

•  Kako lahko jezo nadzorujemo?

•  Svetopisemske vrstice o jezi

 Ne. Jeza je v nekaterih primerih morda upravičena. Na primer: Zvesti Božji služabnik Nehemija se je »zelo razjezil«, ko je slišal, da se nekatere njegove sočastilce zatira. (Nehemija 5:6)

 Tudi Bog se včasih razjezi. Poglejmo si en primer. Ker se njegovo starodavno ljudstvo ni držalo dogovora, da bodo častili samo njega, in so začeli služiti krivim bogovom, »se je Jehova [nanje] silno razjezil«. (Sodniki 2:13, 14) Vendar kljub temu jeza ni prevladujoča lastnost Boga Jehova. Njegova jeza je vedno upravičena in nadzorovana. (2. Mojzesova 34:6; Izaija 48:9)

 Jeza je napačna takrat, ko je nenadzorovana ali neupravičena – kar pogosto velja za jezo nepopolnih ljudi. Na primer:

•   Kajna je »popadla silna jeza«, ko je Bog zavrnil njegovo daritev. Kajn je dovolil, da je jeza v njem tako narasla, da je na koncu ubil svojega brata. (1. Mojzesova 4:3–8)

•   Prerok Jona se je »hudo razjezil«, ko je bil Bog usmiljen z Ninivljani. Bog je Jona pokaral, tako da ga je opozoril na to, da njegova jeza ni upravičena in da bi moral biti sočuten do teh skesanih grešnikov. (Jona 3:10–4:1, 4, 11) a

 Iz teh primerov se vidi, da človek, ki se nenadzorovano ali neupravičeno jezi, »ne dosega Božje pravičnosti«. (Jakob 1:20)

•   Prepoznajmo nevarnost nenadzorovane jeze. Nekateri menijo, da je sproščanje jeze znak krepkosti. Toda dejstvo je, da ima tisti, ki jeze ne more nadzorovati, resno slabost. »Človek, ki ne obvladuje svojega duha, je kakor porušeno mesto brez obzidja.« (Pregovori 25:28; 29:11) Če pa si prizadevamo razvijati sposobnost nadzorovanja jeze, pokažemo pravo krepkost in sprevidevnost. (Pregovori 14:29) V Svetem pismu piše: »Kdor je počasen za jezo, je boljši od mogočnega človeka.« (Pregovori 16:32)

•   Jezo opustimo, še preden nas navede na kaj, kar bi kasneje obžalovali. »Opusti jezo in odvrzi bes,« piše v Psalmu 37:8, nato pa še dodaja: »Ne razburjaj se, to vodi samo v húdo.« Bodite pozorni, da se takrat, ko smo jezni, lahko odločimo, da bomo jezo opustili, še preden bi naredili kaj hudega. V Efežanom 4:26 piše: »Če se razjezite, nikar ne grešite.«

•   Ko jeza začne uhajati izpod nadzora, se raje umaknimo, če je to le mogoče. »Ko se začne prepir, je tako, kakor bi kdo izpuščal zajezeno vodo,« piše v Svetem pismu. »Zato se umakni, še preden prepir izbruhne.« (Pregovori 17:14) Resda je modro čim prej poravnati nesoglasja z drugimi, toda morda se je treba najprej pomiriti, zato da bi se lahko potem o zadevi v miru pogovorili.

•    Seznanimo se z dejstvi. »Uvid zadržuje človeka pred jezo,« piše v Pregovorih 19:11. Še preden si oblikujemo neko mnenje, je modro, da zberemo vsa dejstva. Ko bomo skrbno prisluhnili vsem, ki so vpleteni v zadevo, bo manj verjetno, da se bomo neupravičeno jezili. (Jakob 1:19)

•    Molimo za notranji mir. Molitev nam lahko pomaga, da občutimo »Božji mir, ki presega vsako misel«. (Filipljanom 4:7) Molitev je eden glavnih načinov, po katerem dobimo Božjega svetega duha, ki nam pomaga razvijati lastnosti, kot so mir, potrpežljivost in samoobvladanje. (Luka 11:13; Galačanom 5:22, 23)

•   Skrbno izbirajmo, s kom se družimo. Ponavadi postanemo podobni ljudem, s katerimi se družimo. (Pregovori 13:20; 1. Korinčanom 15:33) Sveto pismo nas povsem upravičeno svari: »Z jezljivim človekom se ne druži in s tistim, ki ima izbruhe jeze, ne hodi.« Zakaj? »Da se ne bi navzel njegovih poti in bi svojo dušo ujel v zanko.« (Pregovori 22:24, 25)