Z izrazom »usmiljeni Samarijan« ponavadi opišemo osebo, ki pomaga tistim, ki pomoč potrebujejo. Ta izraz v zgodbi oziroma priliki, ki jo je povedal Jezus, nam pove, da dober človek usmiljeno pomaga drugim ne glede na narodnost oziroma preteklost.

V tem članku bo obravnavano naslednje:

•  Kaj je prilika o »usmiljenem Samarijanu«?

•  Zakaj je Jezus povedal to priliko?

•  Kaj se naučimo iz te prilike?

•  Kdo so bili Samarijani?

•  Ali je zgodba o »usmiljenem Samarijanu« resnična?

Povzetek zgodbe, ki jo je povedal Jezus: Neki Jud je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. Na poti so ga oropali, pretepli in pustili, da umre.

Judovski duhovnik in nek drug verski voditelj sta šla mimo ranjenega popotnika. Čeprav sta bila iste narodnosti kot on, se nobeden od njiju ni ustavil, da bi mu pomagal.

Nazadnje je mimo prišel neki Samarijan. (Luka 10:33; 17:16–18) Samarijanu se je moški zasmilil, zato je obvezal njegove rane. Nato je ranjenca odpeljal v gostišče, kjer mu je priskrbel prenočišče. Naslednjega dne je gostilničarju plačal, da poskrbi zanj, in mu rekel, da mu bo povrnil še ostale morebitne stroške. (Luka 10:30–35)

Jezus je to zgodbo povedal moškemu, ki je mislil, da so dobri ljudje oziroma bližnji samo tisti, ki so iste rase in vere kot on. Jezus je želel tega moškega poučiti o nečem pomembnem, in sicer da je »bližnji« lahko tudi nekdo druge narodnosti. (Luka 10:36, 37) Ta odlomek koristi vsem tistim, ki želijo ugajati Bogu. (2. Timoteju 3:16, 17)

Ta zgodba uči, da bližnji usmiljenje pokaže z deli. To je lahko moški ali ženska, ki se odzove na trpljenje človeka ne glede na njegovo preteklost, raso ali narodnost. Bližnji, ki iskreno želi pomagati, z drugimi ravna tako, kot bi želel, da se ravna z njim. (Matej 7:12)

Samarijani so živeli v deželi severno od Judeje. To so bili tudi potomci mešanih zakonov med Judi in Nejudi.

V prvem stoletju so Samarijani ustanovili svojo versko ločino. Od vseh Hebrejskih spisov so priznavali samo prvih pet knjig.

Veliko Judov v Jezusovih dneh je preziralo Samarijane. Z njimi niso želeli imeti nobenih stikov. (Janez 4:9) Nekateri Judje so izraz »Samarijan« uporabljali kot žaljivko. (Janez 8:48)

Sveto pismo nikjer ne nakaže, da je zgodba iz prilike o Samarijanu resnična. Res pa je, da je Jezus pri poučevanju pogosto uporabljal znane navade in kraje, da bi ljudje lažje razumeli nauk zgodbe.

Veliko podrobnosti v zgodbi je zgodovinsko točnih. Na primer:

• Cesta iz Jeruzalema v Jeriho je bila dolga 20 kilometrov – višinska razlika med tema mestoma pa je bila 1 kilometer. V tej zgodbi najdemo točen podatek, da je neki človek »šel iz Jeruzalema dol v Jêriho«. (Luka 10:30)

• Duhovniki in leviti, ki so živeli v Jerihi, so običajno šli v Jeruzalem po tej cesti.

• Na tej osamljeni cesti so se pogosto skrivali roparji, ki so čakali na popotnike, še posebej tiste, ki so potovali sami.